TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Toženi stranki sta dolžni tožnicama povrniti vsaka 580,13 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Za na osebo vezano dovoljenje bi šlo, če bi se odobritev prehoda nanašala zgolj na individualne potrebe in koristi A. A. Dovoljenje pa je bilo očitno dano z namenom omogočiti lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini. V takem primeru gre za stvarno služnost. Sodba namreč ugotavlja, da so sporno pot za dovoz do hiše, ki je sedaj v lasti tožnic, uporabljali vsi, ki so z vozili prihajali do hiše, ne le A. A. Prvo tožena stranka, konkretno pomočnik direktorja v soglasju z direktorjem, je po postavitvi zapornice daljinski upravljalec za odpiranje izročila tudi prvo tožeči stranki, ne le A. A. Toženki sta vsem, ki so prihajali do hiše tožnic preko parkirišča prvo tožene stranke, dopuščali dostop.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da do hiše tožnic z avtomobilom ni mogoče dostopati drugje, kot po sporni poti. To dejstvo sicer ne vpliva na samo možnost priposestvovanja služnosti. Če se služnost dejansko izvršuje in ne gre za nedovoljeno izvrševanje služnosti (vi, clam, precario), za njeno priposestovanje ni relevantno, ali ima služnostni upravičenec možnost služečo stvar uporabljati brez služnosti. Je pa dejstvo, ali je možen dostop do hiše na drug način, relevantno za presojo, ali je bilo dovoljenje za uporabo poti oziroma za dostopanje izdano le do preklica. Dejstvo, da druge poti ni, govori v prid zaključku, da je bilo dano trajno dovoljenje za uporabo.