TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-730/2016/45 (1312-03) z dne 7. 2. 2020 se odpravi in se prošnji za mednarodno zaščito prosilca z imenom A.A., rojenega .... 1977, državljana Republike Irak, ugodi ter se mu prizna status begunca z dnem 7. 2. 2020.

II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca učinkuje z dnem vročitve pravnomočne sodne odločbe kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožnikove izjave iz prošnje niso bistveno različne od tistih, ki jih je navedel v osebnem razgovoru. Po presoji sodišča so tožnikove izjave skladne in verjetne, s tem pa je podana njegova splošna verodostojnost.

Treba je šteti, da tožniku grozi, da bi mu iraške vladne sile ali drugi akterji v Iraku pripisali pripadnost ISIS in ga na tej podlagi preganjali.

Iz poročila UNHCR je razviden poziv te organizacije državam, naj se vzdržijo prisilnega vračanja oseb, ki izvirajo iz območij, ki jih je pred tem nadzoroval ISIS. UNHCR prav tako odsvetuje prisilno vračanje teh oseb v druge dele Iraka, če obstaja tveganje, da na teh območjih ne bodo mogli dostopati in/ali prebivati ali da bodo drugače končali v položaju, v katerem jim ne preostane drugega, kot da se vrnejo na svoje izvorno območje. Iz navedenega poročila EASO pa izhaja, da na splošno velja, da je KRG (Kurdistan Regional Government) akter zaščite, ki izpolnjuje zahteve iz 7. člena Kvalifikacijske direktive II, vendar ko gre za osebe, za katere velja, da so povezane z ISIL (ISIS), morda ne želi zagotoviti zaščite v tem smislu. Poleg tega je KRG sprejel lastno protiteroristično zakonodajo, v skladu s katero se preganjajo osumljenci ISIL. Obstajajo poročila o pridržanju ljudi z malo dokazi ali razlogi, o mučenju med zasliševanji.

Tožena stranka ni navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca iz zgoraj navedenega razloga, ker bi na njegovi strani obstajali izključitveni razlogi oziroma bi bila podana možnost notranje zaščite; informacije o izvorni državi, ki so bile podlaga izpodbijani odločbi, je namreč proučila le z vidika delovanja Islamske države v Iraku23, saj je kot razlog tožnikovega preganjanja upoštevala zgolj okoliščino, da se tožnik ne želi priključiti Islamski državi24, in ne z vidika političnega prepričanja, ki bi ga tožniku pripisale iraške oblasti. Zato je ob upoštevanju navedenega po presoji sodišča treba šteti, da v Iraku (torej tudi Kurdistanu) ni območja, kjer bi bil tožnik varen pred preganjanjem ali deležen ustrezne zaščite.