TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Oškodovanka svoje izpovedbe na glavni obravnavi ni podala tako, kot to zahteva prvi odstavek 241. člena ZKP, torej, da bi najprej povedala vse, kar je vedela o zadevi (prosta pripoved), čemur bi sledila vprašanja. Šele v primeru, če se priča posameznih dejstev ne bi spomnila ali če bi spremenila svojo izpovedbo, bi bila podana podlaga za branje prejšnje izpovedbe po 335. členu ZKP. Očitno pa v obravnavanem primeru tudi ni šlo za položaj, ko priča, opozorjena na posledice, brez zakonskega razloga sploh ne bi hotela pričati (drugi odstavek 244. člena ZKP in 2. točka prvega odstavka 340. člena ZKP), ali ko bi sodišče ugotovilo posebne potrebe po zaščiti oškodovanke (peti odstavek 331. člena ZKP).

Čeprav oškodovanka na glavni obravnavi ni (ponovno) prosto izpovedala, temveč je le pritrdila svoji prejšnji izpovedbi, je bila obrambi dana možnost, da oškodovanki neposredno postavlja vprašanja. Na ta način je obramba lahko preverjala njeno verodostojnost in je postopek še vedno mogoče oceniti kot poštenega.