TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep z dne 7. 9. 2023 v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 9. 2023 v razmerju do Družbe za upravljanje terjatev bank d. d., Davčna ulica 1, Ljubljana kot upnika razveljavi.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep z dne 7. 9. 2023 v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 9. 2023 v ostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, kolikor se nanaša na Slovenski državni holding d. d., Mala ulica 5, Ljubljana, v izpodbijanih 1. in 2. točki izreka ter v izpodbijanem delu 3. točke izreka (to je glede dolžnikovih stroškov ugovornega postopka), potrdi.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Procesnopravno nasledstvo (kot posledico materialnopravnega nasledstva) v izvršilnem postopku sicer ureja za izvršbo specialna določba 24. člena ZIZ, vendar pa se, upoštevaje 15. člen ZIZ, v izvršilnem postopku smiselno uporablja tudi določba 80. člena ZPP, po kateri mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko sposobnosti biti stranka. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra izgubi pravno subjektiviteto in s tem sposobnost biti stranka v postopku (prim. 76. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer pri izbrisu zaradi statusne spremembe pripojitve na prevzemno družbo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti pripojene družbe ter prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzemna družba (šesti odstavek 580. člena ZGD-1). ZIZ je v 24. členu procesni predpis, prav tako 80. člen ZPP, sicer pa je prenos terjatve urejen v materialnopravnih predpisih. Procesno pravo je odraz materialnopravnih upravičenj (tako sklep VSL sklep II Ip 423/2018) in je namenjeno uveljavitvi teh materialnopravnih upravičenj. Neutemeljeno je zato pritožbeno zatrjevanje, da se 580. člen ZGD-1 nanaša le na materialnopravna razmerja. Prav tako v tem postopku ni šlo za nikakršno ugotavljanje dejstev, ki jih ne bi bilo mogoče izkazati s kvalificiranimi listinami, zaradi česar naj instrumentarij izvršilnega postopka ne bi bil primeren, pač pa je ugotavljanje dejstva prehoda terjatve na novega upnika v tem postopku pravzaprav ravno zaradi nespornega dejstva pripojitve in znanih pravnih posledic le-te precej preprosto.

Pritožba ni utemeljena v delu, v katerem dolžnik uveljavlja, da je utemeljeno ugovarjal, da je bila terjatev delno poplačana v stečajnem postopku, kar je sodišče prve stopnje obravnavalo kot ugovor po izteku roka. V tem delu ugovora je dolžnik skopo trdil le, da se je terjatev upnika poplačala že iz prodaje premoženja stečajnega dolžnika in glede na to, da je bila terjatev prenesena na novega upnika, je morala obstajati s tem v zvezi tudi spremljajoča dokumentacija, ki dokazuje višino same terjatve. Te ugovorne trditve je tudi po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da dolžnik v ugovoru niti ni trdil, v kakšni višini naj bi bila predmetna terjatev poplačana, niti na podlagi katerih prodaj stanovanj v stečajnem postopku, niti kdaj naj bi upnik prejel poplačilo ter da je takšen ugovor (pre)pavšalen in ne ustreza standardu obrazloženosti.