TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Točka 3 prvega odstavka 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21), kolikor določa prednostno poplačilo terjatev prispevkov iz socialnih zavarovanj, zapadlih za zadnje leto, za samozaposleno osebo, ni v neskladju z Ustavo. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ips 52/2022 z dne 2. 2. 2022 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem št. I 330/2018 z dne 10. 12. 2021 se zavrne.

Človekova pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave varuje tudi terjatve in hipoteke. Pogodbena in prisilna hipoteka in z njo po načelu akcesornosti povezana zavarovana denarna terjatev so ustavnopravno varovane s 33. členom Ustave. Presojana zakonska določba jemlje v trenutku nastanka hipoteke, glede na upniku dosegljive podatke, pridobljeno poplačilno prednost hipotekarnih upnikov v razmerju do terjatev iz socialnih zavarovanj, zapadlih za zadnje leto, kot konkurirajočih terjatev ter tako izključuje sistemsko ustaljena pravila glede prednosti pri poplačilu. Načelo prednosti pri poplačilu, ki se ravna po času nastanka hipoteke, je ključnega pomena za sámo bistvo hipoteke. Za obravnavano zadevo je bistveno razmerje, ki je z izpodbijano določbo vzpostavljeno med nosilcem socialnega zavarovanja, čigar terjatev je v sodni izvršbi na nepremičnino dolžnika, prodano na javni dražbi, priglasila Finančna uprava Republike Slovenije, in zastavnim upnikom, ki bi moral biti po splošnem pravilu poplačan iz prejete kupnine. Pri presojanem delu 3. točke prvega odstavka 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki poplačilno prednost pred hipotekarnimi terjatvami daje terjatvam iz naslova obveznih socialnih zavarovanj (ki so obvezne dajatve in s tem javnopravne obveznosti), za katerih izterjavo skrbi Finančna uprava Republike Slovenije (torej državni organ), gre za vertikalni poseg v pravice zastavnih upnikov iz 33. člena Ustave. Na podlagi prvega odstavka 50. člena Ustave imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Vsebina pravice do socialne varnosti z Ustavo ni podrobno določena, vendar iz drugega odstavka 50. člena Ustave izhaja, da so temelj sistema socialne varnosti obvezna socialna zavarovanja. Država ima v Ustavi zapovedano dolžnost, da ne le ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje, temveč tudi skrbi za njihovo delovanje (drugi odstavek 50. člena Ustave). Skrb za finančno vzdržnost sistemov socialnih zavarovanj je pogoj za njihovo delovanje. Takšna skrb v osnovi pomeni, da mora država stremeti k ureditvi obveznih socialnih zavarovanj na način, da bo sistem vzdržen sam po sebi, njegovo sofinanciranje iz državnega proračuna pa je le pomožno. Zakonodajalec s presojano določbo skrbi za varstvo socialnih skladov na način, da zagotavlja njihovo finančno vzdržnost, ki je ključna za stabilnost in nemoteno delovanje sistemov socialnih zavarovanj, ter s tem zasleduje javni interes. Cilj presojane določbe je varstvo sistemov socialnih zavarovanj. S skrbjo za obstoj trdnega in vzdržnega sistema socialnih zavarovanj zakonodajalec uresničuje oziroma zagotavlja pravico do socialne varnosti vsem državljanom pod pogoji, določenimi v zakonu. Glede na navedeno presojani poseg v človekovo pravico zastavnih upnikov iz 33. člena Ustave nedvomno zasleduje ustavno dopusten cilj varstva sistemov socialnih zavarovanj in s tem javni interes. Delovanje sistemov obveznega socialnega zavarovanja je nujno povezano s plačevanjem prispevkov, saj je od tega odvisno uresničevanje pravic, ki jih obvezna zavarovanja zagotavljajo. Vsaj delno prednostno poplačilo terjatve iz naslova socialnih zavarovanj, ki je zapadla v zadnjem letu, gotovo prispeva k dosegu cilja varstva sistemov socialnih zavarovanj, zato je poseg primeren za dosego cilja. Delno poplačilo terjatev iz naslova socialnih zavarovanj, ki so zapadle v zadnjem letu, je tudi nujno za dosego cilja varstva sistemov socialnih zavarovanj. Zlasti zato, ker s prispevki (tako s prostovoljno plačanimi ob zapadlosti ali kasneje kot tudi s prisilno izterjanimi v davčni izvršbi ter s tistimi, ki so prednostno poplačani (zapadli za zadnje leto) po presojani določbi) izvajalci socialnih zavarovanj po načelih solidarnosti izpolnjujejo obveznosti do sedanjih upravičencev iz sistemov socialnih zavarovanj. Že umanjkanje dela obračunanih, a neplačanih prispevkov iz naslova socialnih zavarovanj lahko vpliva na likvidnost in finančno vzdržnost sistemov socialnih zavarovanj, zato se presojani ukrep o prednostnem poplačilu terjatev iz naslova socialnih zavarovanj, zapadlih za zadnje leto, izkaže za nujen za dosego ustavno dopustnega cilja. S časovno omejitvijo terjatev iz naslova socialnih zavarovanj, ki se prednostno poplačajo, je zamejena tudi višina terjatev, ki se poplača iz tega naslova. Zakonodajalec je s presojano določbo prednostno poplačilo terjatev iz socialnih zavarovanj časovno omejil le na neplačane terjatve, ki so zapadle v zadnjem letu (od izdaje sklepa o izročitvi), in s tem pomembno omejil ekonomsko breme, ki je naloženo hipotekarnim upnikom, ob tem pa je upošteval, da je, pravno gledano, do pravnomočnosti sklepa o izročitvi lastnik nepremičnine še vedno dolžnik. Pri presoji sorazmernosti je treba upoštevati tudi siceršnjo ureditev izvršbe glede poplačila terjatev iz naslova socialnih zavarovanj, za katero velja omejitev iz prvega odstavka 208. člena Zakona o davčnem postopku. Upnika iz naslova preživnine (kasnejša zastavna upnika) pa takšne omejitve nista imela. Pri presoji sorazmernosti izpodbijane določbe je treba upoštevati še druge okoliščine. Tako ima po veljavni zakonski ureditvi tudi preživninski upravičenec pri izvršbi na nepremičnino dolžnika kot imetnika terjatve iz naslova zakonite preživnine, zapadle za zadnje leto, prednost pri poplačilu na podlagi 3. točke prvega odstavka 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Zakonodajalec je s posebnimi ureditvami (v Zakonu o izvršbi in zavarovanju, Obligacijskem zakoniku itd.), ki veljajo za (zakonite) preživnine, vzpostavil ureditev, ki olajšuje tako uveljavitev kot tudi izterjavo preživnin, zlasti kadar so preživninski upravičenci otroci, tj. osebe, ki še niso dopolnile 18 let. Ker je Ustavno sodišče prednostno poplačilo preživninske terjatve pred terjatvijo zastavnih upnikov z navedeno časovno omejitvijo na podlagi presoje iste določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju v odločbi št. U-I-47/15 v bistvu ocenilo za sorazmerno v ožjem pomenu, to govori v prid presoji, da je tudi prednostno poplačilo terjatev iz socialnih zavarovanj pred terjatvijo zastavnih upnikov z enako časovno omejitvijo sorazmerno v ožjem pomenu. Razlogi, zaradi katerih obvezni prispevki zavezanca (dolžnika, ki je bil samozaposlena oseba) niso bili plačani, z vidika presojane ureditve zaradi cilja, ki ga ureditev zasleduje (varstvo socialnih skladov), niso pravno pomembni. Ustavno sodišče glede na prej navedeno ocenjuje, da je izpodbijana ureditev, ki določa prednostno poplačilo terjatev iz naslova socialnih zavarovanj, s tem da prednostno poplačilo časovno omejuje na te terjatve, ki so zapadle v zadnjem letu, četudi gre za samozaposlenega dolžnika, sorazmerna v ožjem pomenu in zato ne krši pravice hipotekarnih upnikov iz 33. člena Ustave.