TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da njen izrek sedaj v celoti glasi:

„I. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do prve tožene stranke v višini 2.032.631,41 EUR, in sicer:

- znesek glavnice v višini 1.599.206,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila;

- znesek stroškov v višini 12.841,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila;

- znesek obresti v višini 420.583,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila.

II. Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 48.695,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

III. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pravdnega postopka.“

II. Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 23.893,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

III. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

V primeru, ko pritožbeno sodišče v skladu s drugim odstavkom 355. člena ZPP samo opravi (novo) sojenje, ni omejeno pri morebitnem ugotavljanju novih pravno odločilnih dejstev oziroma lahko odpravi kršitve, storjene pred sodiščem prve stopnje

O sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče svojo odločitev opre na dokazno presojo, s katero se pritožnik ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ni govora takrat, kadar sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvideli in se nanjo sklicevali. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, bodisi kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore.

Medsebojne terjatve pogodbenih strank nastanejo že s samo sklenitvijo pravnega posla, le zapadejo običajno kasneje. Navedeno pomeni, da tudi če prodajalec še ni izpolnil dogovorjene dobave blaga, to nima za posledico, da nasprotna terjatev za plačilo (še) ne obstaja. Terjatev obstaja v dogovorjeni višini, njena zapadlost pa je odvisna od pogodbenega dogovora. Takšno jasno materialnopravno izhodišče, ob upoštevanju med strankami nespornega dejstva, da je bila prodajna pogodba za nakup gradbenega železa dejansko (veljavno) sklenjena, narekuje sklepanje, da so medsebojne pravice in obveznosti strank temeljnega posla veljavno nastale – tako tudi terjatev na plačilo kupnine, ki je bila predmet prenosa na tožnico in kasneje prevzema dolga s strani prve toženke.

V zvezi z (načelno) možnostjo odpovedi ugovorom je pritožbeno sodišče že izpostavilo, da je Vrhovno sodišče RS (prim. 13. točko obrazložitve sklepa VSRS III Ips 60/2016 z dne 25. 10. 2016) dopustilo možnost izrecne odpovedi ugovorom s strani dolžnika in da to smiselno izhaja tudi iz stališča VSL v sodbi I Cpg 529/2017 z dne 22. 11. 2018. Čeprav se odločba VSRS opira na določbo drugega odstavka 421. člena OZ (razmerje med prevzemnikom in dolžnikom pri odstopu terjatve) in ne na prvi odstavek 431. člena OZ, gre za primerljivo pravno situacijo, saj gre v obeh primerih za pravico dolžnika oz. prevzemnika dolga do uveljavitve ugovorov iz temeljnega razmerja. Pritožbeno sodišče je tudi ob tokratni obravnavi zadeve na stališču, da se je mogoče veljavno odpovedati določenim ugovorom. Predpostavka za veljavno odpoved kakršnemkoli ugovoru pa je, da je v trenutku odpovedi takšen ugovor dejansko (že) mogoče uveljaviti. Navedeno za primer odpovedi ugovoru neizpolnitve obveznosti iz temeljnega posla pomeni, da se mu je mogoče odpovedati šele takrat, ko bi morala biti obveznost izpolnjena, ko je obveznost po pogodbi (že) zapadla.