TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka, drugi odstavek II. točke in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Res je, kot poudarja pritožba, da toženec denacionaliziranega premoženja v začasno upravo ni pridobil brez pravne podlage; slednjo namreč predstavlja sklep o imenovanju za skrbnika. Zagotovo pa ni nobene podlage, da bi smel toženec obdržati vse koristi, ki jih je pridobil kot skrbnik tega premoženja. V izpodbijani sodbi je obširno in pravilno obrazloženo, da je toženec te koristi dolžan deliti s tožnikom kot sodedičem. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju bi moral toženec kot dober gospodar obračunati vse prejemke in izdatke v zvezi z denacionaliziranim premoženjem v času, ko je opravljal funkcijo skrbnika, nato pa razliko v sorazmernem delu prepustiti tožniku. Ker tega ni storil, je tožnika neupravičeno prikrajšal.

Čeprav je toženec za plačilo terjatve denacionalizacijskega zavezanca založil svoja denarna sredstva, ni upravičen do njihovega celotnega povračila. Za obveznosti v zvezi z denacionaliziranim premoženjem namreč odgovarjata oba dediča in ne le tožnik. Toženec ni upravičen niti do zahtevane revalorizacije izplačanih zneskov, saj za to ni pravne podlage.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnik kot skrbnik upravičen do nagrade za opravljeno delo. Brez izrecnega dogovora o nagradi sme skrbnik zahtevati le povračilo upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti (196. člen ZZDR; smiselno enako 252. člen zdaj veljavnega DZ). Skrbnikova zahteva za povrnitev stroškov pa mora biti opredeljena in ni dovolj le navedba ocene višine stroškov.