TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če se v pravdi za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju izkaže, da
je preživljanec sam povzročil okoliščine, zaradi katerih je prišlo do
motenj v izpolnjevanju pogodbenih obveznosti preživljalca, kljub temu
ni mogoče zavrniti njegove zahteve za razvezo pogodbe samo glede na
pretekle dogodke, ampak je treba upoštevati tudi možnost nadaljnjega
izpolnjevanja pogodbe (121. člen zakona o dedovanju).
Opomba: S tem pravnim mnenjem se dopolnjuje pravno mnenje občne seje
VS SRS, objavljeno v Poročilu o sodni praksi VS SRS št. III/73, str.
23, primerjaj pa tudi pravno mnenje, objavljeno v Poročilu o sodni
praksi VS SRS št. II/81, str.7.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe
o dosmrtnem preživljanju med tožnico in tožencem. Ugotovilo je, da
sta toženca izpolnjevala svoje obveznosti vse dotlej, dokler jima
tožnica ni tega preprečila. Sodišče druge stopnje je tožničino
pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve
stopnje.
V reviziji, ki jo je tožnica vložila zaradi zmotne uporabe
materialnega prava, je med drugim navajala, da je ostala brez pomoči,
ki bi ji jo morala toženca dajati na podlagi pogodbe. Sodba
onemogoča, da bi si to pomoč zagotovila pri drugih. Toženca bi morala
računati s tem, da je pri svojih letih postala čudaška in je ne bi
smela zapustiti pri prvem manjšem sporu. Prisilno izpolnjevanje
pogodbe bi napravilo skupno življenje neznosno.
Revizijsko sodišče je ugodio reviziji. Sodbi sodišč prve in druge
stopnje je razveljavilo iz naslednjih razlogov:
S pogodbo z dne 5.6.1985 sta se toženca zavezala pomagati tožnici pri
obdelovanju ohišnice, ji nuditi oskrbo in nego ter zagotoviti
zdravniško pomoč, vse kot protidajatev za izročene nepremičnine in
premičnine. Tožničin namen pri sklepanju pogodbe je bil nedvomno ta,
da si zagotovi pomoč, ki jo potrebuje osamel star človek v obdobju,
ko ga zapuščajo moči in zdravje. Glede na stališče, ki sta ga toženca
izrazila pred to pravdo in v njej z dopisom z dne 15.5.1986 in v
pripravljalnih spisih z dne 17.10.1988 (l. št. 29) in z dne
12.12.1988 (l. št. 31), pa je očitno, da se ta bistveni namen pogodbe
ne bo uresničil. Toženca namreč nista izrazila pripravljenosti, da bi
še izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti v dogovorjeni ali v kakšni
drugi primerni obliki. V sodbah prve in druge stopnje ni ugotovitev,
da bi v času po nastanku spora storila karkoli, da bi izpolnila
katero od svojih obveznosti. Nasprotno, njuno stališče zlasti v
navedenem dopisu in obeh pripravljalnih spisih je tako, kot da
sprejemata tožničino zahtevo, da se pogodba razveže s tem, da jima
povrne vrednost investicij in vloženega dela v zvezi z uslugami, ki
sta jih napravila njej. Tako stališče tožnici ne daje možnosti, da bi
brez tožbe lahko zagotovila izpolnjevanje pogodbe. Tožba pa ni način,
ki bi ustrezal pogodbenemu namenu strank. Zato je treba zadevo
presoditi ne samo glede na pretekle dogodke, ampak tudi glede na
možnost nadaljnjega izpolnjevanja pogodbe. O tem sodbi prve in druge
stopnje nimata potrebnih ugotovitev, da bi bilo mogoče zavzeti
stališče, ali so podane okoliščine, ki jih ima v mislih določba 121.
člena zakona o dedovanju. Pri tem tožničino neustrezno ravnanje,
upoštevajoč pač njeno starost in morebitne posebnosti v zvezi z njo,
ne more imeti zanjo tako hudih posledic, kot sledijo iz dosedanje
odločitve obeh sodišč, da bi namreč izgubila možnost na miren način
priti do izgovorjene pomoči tožencev in bi toženca pridobila izročeno
premoženje, ne da bi sama izpolnjevala prevzete obveznosti. V tem
pogledu je bilo materialno pravo uporabljeno napačno in je
uveljavljani revizijski razlog podan. Da bi bilo mogoče v tej zadevi
pravilno odločiti, bo treba ugotoviti, ali so se razmere med
strankami tako spremenile, da pride v poštev razveza pogodbe ali
njena sprememba po 121. čl. ZD.