TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Za uspešno uveljavljanje čezmernega prikrajšanja ni pogoj, da bi bila
oškodovana stranka ob sklenitvi pogodbe v zmoti glede prave vrednosti
predmeta pogodbe, temveč zadostuje, da ji tedaj prava vrednost ni
bila znana in ji tudi ni morala biti znana.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je
tožeča stranka zahtevala, naj se zaradi čezmernega prikrajšanja
razveže sporazum o razdelitvi premoženja pravdnih strank. Tako je
odločilo, ker imajo sporazumi, ki jih sklenejo zakonci o obsegu in
razdelitvi skupnega premoženja, značaj poravnave. Te pa po določbi
1094. člena ZOR ni mogoče izpodbijati zaradi čezmernega prikrajšanja.
Tožnica bi lahko sporazum izpodbijala le, če bi bil ta sklenjen pod
vplivom zmote, prisile ali prevare, kar pa ni zatrjevala, niti teh
razlogov ne opredeljujejo njene navedbe, da je sporazum sklenila v
stanju apatije.
Pritožbeno sodišče je prvostopno sodbo potrdilo, ker ni podana napaka
volje, če tožnica ni točno vedela za vrednost posameznih stvari.
Sicer pa je ugotovilo, da je vsekakor vedela, da so nepremičnine
vrednejše od premičnin, kar potrjuje tudi sklenjen sporazum v delu,
kjer se je toženec zavezal tožnici izplačati določeno vsoto denarja.
Tožničine navedbe ne kažejo na to, da se ne bi zavedala pomena
svojega ravnanja in v času sklepanja pogodbe tudi ni bila poslovno
nesposobna. Prvostopno sodišče je tudi pravilno ocenilo, da
zatrjevano stanje apatičnosti ni tako stanje, zaradi katerega bi bilo
mogoče sporazum razveljaviti.
Revizijsko sodišče je ugodilo reviziji tožnice. Razveljavilo je sodbi
sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v
novo odločanje. V razlogih sklepa je med drugim navedlo:
Poleg tega pa se v izpodbijani odločbi pokaže kot zmotna uporaba
materialnega prava stališče, da mora biti pri uveljavljanju
čezmernega prikrajšanja, nevednost o pravi vrednosti predmeta
pogodbe, pogojena z napako volje, ki je posledica sile, zmote ali
prevare. Kaj takega iz 1. odstavka 139. člena ZOR ne sledi. Tam je
upravičenost zahteve za razveljavitev pogodbe, zaradi očitnega
nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strani, pogojena le z
dejstvom, da stranki prava vrednost ob sklenitvi pogodbe ni bila
znana z nadaljnjim pogojem, da ji tudi ni morala biti znana. Ta
nevednost je sicer res lahko posledica zmote, ali kakšne druge oblike
napake volje, vendar je takšna napaka volje pomembna le, v kolikor se
z njo izkazuje nevednost pogodbene stranke o pravi vrednosti
medsebojnih obveznosti, ali se z njo stranka opravičuje pred zakonsko
omejitvijo, da ji prava vrednost tudi ni morala biti znana, nikakor
pa ne opredeljuje bistva vsebine instituta 'čezmernega prikrajšanja'.
Ta ni v zaščiti le tiste pogodbene stranke, ki je zaradi napak volje
(grožnja, zmota) sklenila neko pogodbo, ki je sicer ne bi. Taka
stranka je itak upravičena, ob pogojih iz členov 60, 61 in 65 ZOR,
zahtevati razveljavitev pogodbe in bi jo sklicevanje na čezmerno
prikrajšanje postavljalo le v slabši položaj, saj bi morala
dokazovati dodatni objektivni pogoj iz 1. odstavka 139. člena ZOR, to
je očitno nesorazmerje med medsebojnimi obveznostmi. To pa ni namen
obravnavanega instituta, temveč je njegov namen v dodatni zaščiti
pogodbene strani, ki je sklenila pogodbo, v kateri so medsebojne
obveznosti določene v takšnem nasprotju z načelom enake vrednosti
medsebojnih terjatev, da jih javni red več ne dopušča. Določila 139.
člena ZOR torej niso nič drugega, kot konkretizacija 2. odstavka 15.
člena ZOR. Da je tu varovan predvsem javni red, in ne pogodbena
stranka, ki je izrazila pogodbeno voljo s pravno relevantno napako,
je razvidno iz posebnih primerov čezmernega prikrajšanja, ki jih ZOR
obravnava v 140. členu, kjer pri določenih odtujitvah osnovnih
sredstev, zavest pogodbenikov o pravi vrednosti ne vpliva na možnost
uveljavljanja izpodbojnosti pogodbe.
Po povedanem, pri preverjanju, ali v smislu 1. odstavka 139. člena
ZOR kakšni pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe ni bila znana prava
vrednost medsebojnih obveznosti, sodišče tega ne ugotavlja po
kriterijih iz 61. člena ZOR, to je nezakrivljeni bistveni zmoti
(grožnja v smislu 60. člena ZOR že pojmovno izključuje napačno
predstavo o bistvenih sestavinah pogodbe), temveč po potrebi
ugotavlja le golo dejstvo o nevednosti stranke glede prave vrednosti.
To pomeni, da ni nujno, da bi ob sklenitvi pogodbe stranka morala
imeti napačno predstavo o kakšnih okoliščinah, ki so v resnici
drugačne (zmota), ampak je tudi možno, da stranka sploh nima nobene
predstave o pravi vrednosti medsebojnih obveznosti. Zato stranki, ki
izpodbija pogodbo zaradi čezmernega prikrajšanja, ni treba
dokazovati, da je v času sklenitve pogodbe obstajalo neskladje med
njeno predstavo o pravi vrednosti in resnično vrednostjo stvari, kot
posledica določenih opravičljivih okoliščin. Takšnega neskladja
objektivno morda res ne more povzročiti po sodiščih prve in druge
stopnje ocenjeno tožničino zatrjevanje o njeni apatičnosti, ker
takšno stanje navadno ni razlog za napačno ocenitev vrednosti stvari.
Je pa ocena takšnega stanja, ob morebitni ugotovitvi, da tožnici
takrat prava vrednost skupnega premoženja res ni bila znana in ob
morebitni potrditvi še drugih njenih zatrjevanj (da je bila v času
sklenitve sporazuma v težkem duševnem stanju, da se nikdar ni
ukvarjala s posli v zvezi z ustvarjanjem premoženja in da je zaupala
tožencu), lahko pomembna pri ugotavljanju, ali bi tožnici prava
vrednost morala biti znana. Iz vsega tega sledi, da je zaradi napačne
uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno
ugotovljeno, kar je tudi razveljavitveni razlog po 2. odstavku 395.
člena ZPP.