TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pravice na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačo oziroma razliko v plači, lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prizna do datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma, do katerega delavcu prizna delovno razmerje. Predmet nadomestila iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pa so morebitna prikrajšanja po tem datumu. Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu. Delavcu v tem obdobju tudi ne more priznati razlike plače pri bivšem in sedanjem (oziroma v času odločanja že bivšem) delodajalcu, saj ob nepriznanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu, bivšemu delavcu ni mogoče priznati tudi plače kot pravice v povezavi z obstojem delovnega razmerja (kvečjemu odškodnino). Ker je tožnica vtoževala razliko nadomestila plače med plačo, ki jo je prejemala pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker je bila plača pravilno obračunavana, tožnica ni bila dolžna pomislekov o takšnem načinu obračunavanja sporočiti direktorju tožene stranke. Tožena stranka je namreč v pogodbi izhajala iz izhodišča, da je ta obveznost obstajala glede na domnevno nezakonit obračun plače, kar pa se je izkazalo za neutemeljeno. Tožena stranka torej tožnici ni očitala, da bi morala vsak pomislek, ki ga je imela, tudi če bi bil neutemeljen, sporočiti direktorju tožene stranke, zato je izredna odpoved nezakonita že iz razloga, ker ni podana kršitev niti po 1. niti 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.