TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 25. člena Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 38/13 – uradno prečiščeno besedilo) ni v neskladju z Ustavo.  

Neotežen dostop do mesa obredno zaklanih živali zaradi vsakodnevne prehrane in še toliko bolj ob kurban bajramu je bistven in pomemben del islamske vere. Izpodbijana določba ta dostop otežuje, saj je njena posledica, da je oskrba s halal mesom mogoča le iz tujine. Drugi odstavek 25. člena Zakona o zaščiti živali otežuje izpolnjevanje ključnih verskih dolžnosti in s tem posega v svobodo veroizpovedi pripadnikov islamske vere.   Ustavno zapovedano varstvo živali pred mučenjem zajema tudi prizadevanja zakonodajalca, da prepreči, ublaži ali omili telesno neprijetne občutke bolečine, stresa in strahu, ki jih živalim povzroča človek. Varovanje dobrobiti živali s tega vidika je del morale in je ustavno dopusten cilj posega v versko svobodo.   Ustavno sodišče v zadevah zahtevnih znanstvenih vprašanj ne more biti arbiter. V takih zadevah priznava zakonodajalcu določeno polje proste presoje. O primernosti in nujnosti spornega ukrepa za dosego zasledovanega cilja lahko tedaj podvomi le, če je na podlagi trditev pobude očitno, da so bile prekoračene skrajne meje njegovega polja proste presoje.   Zakon o zaščiti živali splošno zavezujoče, notranje konsistentno in versko nevtralno uvaja visoka merila zaščite živali. Izpodbijana določba ne prepoveduje le islamskih obrednih zakolov, pač pa vse zakole neomamljenih živali.   Ključnega pomena za tehtanje med koristmi izpodbijane omejitve in težo izpodbijane omejitve je dejstvo, da prepoved obrednega zakola neomamljenih živali varuje pred zadajanjem trpljenja, ki ga je moč preprečiti. S tem drugi odstavek 25. člena Zakona o zaščiti živali varuje ključno moralno zapoved v našem kulturnem prostoru in hkrati ne poseže prekomerno v versko svobodo. Posledice izpodbijane določbe za versko svobodo so namreč omejene.