TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Toženca kot profesorja in bivšega župana, torej intelektualno formirano osebnost, ni bilo treba še posebej ustno opozarjati, da si lahko vzame pooblaščenca, prav tako ga ni bilo treba detaljneje podučevati, katera dejstva naj zatrjuje in katere dokaze naj predlaga. Na svoje procesne pravice in obveznosti je bil opozorjen v vabilih na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ter sodišče teh opozoril ni bilo dolžno še ustno ponavljati, kot zmotno meni v reviziji. Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko „voditi za roko“, da bi mu celo moralo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga; to tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna sama stranka in ne v naprej sodišče. V tem primeru bi sodišče moralo navezati s tako priviligirano stranko takšen dialog, da bi privzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti (7. člen ZPP). Porušeno bi bilo v tem okviru tudi „načelo enakosti orožij“ pravdnih strank. Sicer pa je pomembno tudi, da je že tožeča stranka sama opozorila toženca, da so njegove trditve in dokazni predlogi pomanjkljivi oziroma zgolj pavšalni, predvsem v zvezi z v reviziji izpostavljeno okoliščino o premajhni aktivnosti oziroma pasivnosti novega župana, ki naj bi bil namesto toženca torej odgovoren za neizpolnitev obravnavane pogodbene obveznosti.

Ugovor previsoke pogodbene kazni predstavlja materialnopravni ugovor iz 252. člena ZPP, katerega bi moral toženec uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vsebuje namreč tudi dejstveni substrat, katerega bi lahko toženec prvič navajal v pritožbi le, če tega ne bi mogel storiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje iz opravičljivih razlogov, katere pa bi moral zatrjevati in dokazati (določba prvega odstavka 337. člena ZPP).

Pravilna je tudi pritožbena zavrnitev procesnega očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje ne le sprejeti pisno izjavo predlagane priče, temveč jo tudi neposredno zaslišati. Takšno procesno možnost bi moral izkoristiti toženec z zahtevo za zaslišanjem (glej šesti odstavek 236.a člena ZPP), pa je ni, čeprav je to možnost imel. Zato se je sodišče prve stopnje lahko zadovoljilo zgolj s pisno izjavo, ki jo je prebralo oziroma povzelo v dokazni sklep.

Tožeča stranka je svojo obveznost prostovoljno poravnala. Zato ni procesno pomembno ali je bila arbitražna odločba, ki je v bistvu le povzela že omenjeno pogodbeno obveznost tožeče stranke, pri nas priznana kot tuja odločba in potrjena njena izvršljivost. Zato tudi ni očitane procesne kršitve, češ da sodba temelji na nepriznani tuji sodni odločbi.

Sodišče mora vselej presojati tožbeni zahtevek v okvirih postavljene trditvene podlage tožbe v luči vseh v poštev prihajajočih pravnih podlag, tudi tistih, ki jih pravdne stranke izrecno ne zatrjujejo. Takšna zahteva izhaja iz procesne ureditve, po kateri morata tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje paziti na materialno pravo po uradni dolžnosti (7. člen in drugi odstavek 350. člena ZPP). Le na ta način se v sodnem postopku lahko uresničuje tudi načelo pravne države oziroma vladavine prava v njegovem okviru (2. člen Ustave RS). Sodišče mora izdati sodno odločbo, ki temelji na pravu in je pravična. To pa lahko stori le, če je njegova odločitev oprta tudi na ustrezno in odločilno pravno podlago, ki jo vselej mora samo poznati. V nasprotnem primeru gre lahko celo za arbitrarno odločanje in posledično anomijo pravne varnosti. V konkretnem primeru pa je v izpodbijanih sodbah povsem spregledana specialna in ključna določba 148. člena OZ, ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.