TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v delu I. točke izreka, ki se nanaša na plačilo 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2014 dalje do plačila, in v II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni niti krivdno niti objektivno odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala, ker je opravljala delo, ki ga glede na njene delovne obveznosti ni bila dolžna opravljati, ki je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke, in ki ga tožena stranka tudi ni dopuščala. Zgolj dejstvo, da je tožnici škoda nastala pri opravilu, ki je bilo povezano z njenimi delovnimi obveznostmi, v času njenega delovnega časa in na območju, kjer je tožena stranka sicer dovoljevala gibanje zaposlenih (med malico in za odnašanje smeti), še ne daje podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Delavec ima pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. Ker je od povprečnega delavca (ki predstavlja merilo skrbnosti pri delovnih nesrečah) mogoče utemeljeno pričakovati, da bo opustil tista opravila, ki bi lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje, lahko opustitev takšnega ravnanja, tj. opustitev odklonitve opravljanja dela, predstavlja podlago za delavčevo soodgovornost k nastanku škode na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ. Ne more pa biti opustitev odklonitve opravljenega dela podlaga za izključitev delodajalčeve odškodninske odgovornosti.