TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Pravna oseba v primeru kršitve osebnostnih pravic nima pravice do denarne odškodnine po 200. čl. ZOR, ima pa v takšnem primeru pravico zahtevati nedenarno odškodnino po 199. čl. ZOR.

Pravna oseba je tožila avtorja knjige. Tožila ga je zato, ker naj bi v knjigi objavil navedbe o tožeči stranki, ki so po njenem mnenju
škodile njenemu ugledu. Tožeča stranka je zahtevala plačilo denarne odškodnine za negmotno škodo in pa objavo, da so omenjene navedbe neresnične.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Stališče obeh sodišč je bilo, da pravna oseba ne more utrpeti pravno priznane negmotne škode ter da zato v konkretnem primeru niso izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta. Takšno odločitev sta sodišči oprli na določilo 155. čl. ZOR, ki med drugim opredeljuje tudi negmotno škodo.

Vrhovno sodišče RS je reviziji tožeče stranke deloma ugodilo. Izpodbijani sodbi sodišča druge in prve stopnje je v delu, v katerem
je bil zavrnjen zahtevek glede objave preklica, razveljavilo. V preostalem delu, t.j. v delu, v katerem se je revizija nanašala na pravnomočno zavrnitev zahtevka za plačilo denarne odškodnine, pa je bila revizija zavrnjena.

Iz razlogov odločbe revizijskega sodišča:

Pravni osebi pravo priznava sposobnost, da je sama subjekt premoženjskih in drugih pravic ter obveznosti. Pravo priznava pravni
osebi, da je subjekt nekaterih osebnostnih (negmotnih) pravic (npr.pravica do imena, pravica do dobrega imena in časti). Te pravice so iz razlogov, ki niso vselej le premoženjski, zavarovane, posegi vanje pa sankcionirani (npr. 159. čl. Zakona o podjetjih, Ur.l. SFRJ, št. 77/88 - 46/90, 13. in 26. čl. Zakona o varstvu konkurence, Ur.l. RS, št. 18/93). Pravni red mora tudi pravnim osebam zagotoviti učinkovito varstvo pred posegi v osebnostne pravice, ki jim jih priznava zaradi funkcije, ki jo neka pravna oseba v družbi ima. Na ta način posredno ustvarja pogoje, ki omogočajo nemoteno delovanje pravnih oseb.

Varstvo osebnostnih pravic pa se zagotavlja tudi na področju odškodninskega prava. Vprašanje, ki je sporno v tem postopku, je, ali pravna oseba sploh lahko utrpi pravno priznano negmotno škodo zaradi posega v njeno osebnostno pravico.

ZOR opredeljuje pojem gmotne in negmotne škode med splošnimi načeli o povrnitvi škode v 155. členu: "Škoda je zmanjšanje ... nekega premoženja (navadna škoda) in preprečitev njihovega povečanja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu (negmotna škoda)". Iz takšne opredelitve pojma negmotne škode bi res sledil sklep, da je negmotna škoda pravno priznana le tedaj, ko se poseg v osebnostno pravico odraža kot določen (neugoden) občutek (telesne, duševne bolečine in strah) prizadetega. To bi pomenilo, da je poseg v pravno zavarovano osebnostno pravico civilni delikt ob izpolnjenih ostalih predpostavkah le, če je prišlo do posledic na omenjenih področjih. Če teh ni, prizadeta oseba nima pravice do odškodnine. Toda iz besedila 199. čl. ZOR, ki ureja vprašanje povrnitve negmotne škode z objavo sodbe oziroma popravka ali s preklicem izjave, je razvidno, da je takšna odškodnina predvidena (zgolj) zaradi kršitve osebnostne pravice (brez nadaljnjega pogoja, da se kršitev osebnostne pravice odraža kot določen neugoden občutek). Razlika med 155. in 199. čl. ZOR postane še bolj očitna ob primerjavi omenjenih določil z besedilom 1. odst. 200. čl. ZOR. To določilo namreč govori o telesnih in duševnih bolečinah kot pogoju za denarno odškodnino zaradi posega v osebnostne pravice (tudi zaradi razžalitve dobrega imena in časti).

Vprašanje je tedaj, kakšen pomen ima določilo 155. čl. ZOR v razmerju do 199. čl. ZOR.

Po presoji revizijskega sodišča je 199. čl. ZOR specialna določba. To določilo (kot tudi 1. odst. 200. čl. ZOR) ob opredeljevanju načina povrnitve negmotne škode, to tudi definira. Zato presoja o tem, kaj je negmotna škoda, po 155. čl. ZOR niti ni potrebna. To pomeni, da v primeru, ko se kot odškodnina zahteva npr. objava sodbe ali preklic izjave, za obstoj pravno priznane negmotne škode zadostuje že sama kršitev osebnostne pravice. Ali drugače, obstoj škode se v takšnem primeru predpostavlja. Z zatrjevanjem škodljivega ravnanja, ki naj bi pomenilo kršitev osebnostne pravice, se zatrjuje tudi obstoj škode. Sodišče pa ob presoji, ali določeno ravnanje pomeni kršitev osebnostne pravice, obenem ugotavlja tudi obstoj pravno priznane negmotne škode.

Določila 155. čl. ZOR ob povedanem ni moč razlagati tako, da je pravno priznana le v tem določilu opredeljena negmotna škoda. Res je to določilo uvrščeno med splošna načela o povrnitvi škode. Toda pomen in namen splošnih načel tega oddelka ZOR (z naslovom Povzročitev škode) je v splošni in načelni opredelitvi predpostavk civilnega delikta. Predpostavka civilnega delikta je vsekakor tudi obstoj škode. Z obravnavanjem gmotne in negmotne škode na način, kot je razviden iz besedila 155. čl. ZOR (prim. zgoraj), ko sta gmotna in negmotna škoda obravnavani skupaj, je po presoji revizijskega sodišča jasno izraženo, da povrnitev negmotne škode v našem pravnem redu ni izjema. Ni pa moč tega določila razlagati tako, da zaradi uvrstitve med splošna načela omenjenega oddelka ZOR, drugačna opredelitev pojma škode v specialnih določbah sploh ni mogoča, da je določilo 155. čl. ZOR "višje" kot določilo 199. čl. ZOR.

Takšno razlogovanje omenjenih določil ZOR pove, da tudi pravna oseba, pri kateri se posledice posega v njene osebnostne pravice ne morejo odražati kot neugodni občutki, lahko utrpi pravno priznano negmotno škodo. Zato lahko zahteva povrnitev te škode po 199. čl. ZOR.

V konkretnem primeru naj bi bila po trditvah tožeče stranke prizadeta njena čast, dobro ime in ugled, ker naj bi tožena stranka v svoji knjigi navedla neresnična dejstva o tožeči stranki. To po presoji revizijskega sodišča lahko pomeni kršitev osebnostne pravice. Če bo tožeča stranka svoje trditve v nadaljevanju postopka dokazala, bo s tem dokazala tudi obstoj pravno priznane negmotne škode.

Iz povedanega sledi, da sta sodišči z drugačnim razlogovanjem pomena 155. čl. ZOR, zmotno uporabili materialno pravo (sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava - 199. čl. ZOR; 356. čl. v zvezi s 399. čl. ZPP), zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (odškodninska trditvena podlaga tožbe je ostala neizčrpana). S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 2. odst. 395. čl. ZPP. Revizijsko sodišče je o delu revizije, s katerim revident izpodbija zavrnitev zahtevka za objavo preklica določenih trditev, odločilo kot je razvidno iz izreka sklepa.

Iz obrazloženega pa je moč razbrati tudi odgovor na tisti del revizije, ki izpodbija zavrnitev zahtevka za denarno odškodnino. Ker
pravna oseba ne more trpeti neugodnih občutkov, duševnih bolečin zaradi posega v njeno osebnostno pravico, tudi o pravno priznani negmotni škodi, zaradi katere bi imela pravico do denarne odškodnine (1. odst. 200. čl. ZOR), ni moč govoriti.

Razlog za različno opredelitev pojma negmotne škode v 199. čl. in 200. čl. ZOR je v različni obliki odškodnine, skozi katero se izraža narava in namen odškodnine. Denarna odškodnina za negmotno škodo lahko predstavlja edinole zadoščenje oškodovancu, saj telesnih in duševnih bolečin ter strahu ni moč izbrisati, kot da jih ne bi bilo. Povrnitev te škode z restitucijo že pojmovno ni mogoča. Z objavo preklica (neresnične) izjave, ki je pomenila poseg v dobro ime prizadetega, pa se lahko odpravijo posledice kršitve osebnostne pravice. Kljub nespornemu izhodišču, da obstoj pravno priznane negmotne škode pogojuje upravičenje prizadetega do (denarne in nedenarne) odškodnine, ni moč zanikati, da se skozi različno obliko odškodnine za negmotno škodo izražajo razlogi za različno opredelitev pojma pravno priznane negmotne škode, da tedaj tudi oblika odškodnine
ni brez vpliva na pojem pravno priznane škode. Zato poleg omenjenega argumenta, zakaj pravna oseba nima pravice do denarne odškodnine, ima pa pravico do nedenarne odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice, ni moč mimo narave in namena odškodnine za negmotno škodo. Materialno pravo (1. odst. 200. čl. ZOR) sta sodišči ob povedanem glede dela odločitve, v katerem je zavrnjen zahtevek za plačilo denarne odškodnine, uporabili pravilno. Reviziji v tem delu zato ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).