Odločba o ugotovitvi, da tretji odstavek 11. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ni v neskladju z Ustavo

3087. Odločba o ugotovitvi, da tretji odstavek 11. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ni v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-169/10-32

Datum: 12. 9. 2013

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, za­četem z zahtevo Okrajnega sodišča v Ljubljani, na seji 12. sep­tembra 2013

Tretji odstavek 11. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11) ni v neskladju z Ustavo.

1. Okrajno sodišče v Ljubljani vlaga zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 11. člena Zakona o izvršbi in zava­rovanju (v nadaljevanju ZIZ). Zatrjuje, da je določba, ki določa rok treh mesecev za opravo poravnalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo v pravdnem postopku, ki se vodi po izvršbi na podlagi verodostojne listine, v neskladju z 2., 14., 22., 23. in 125. členom Ustave.

2. Glede neskladja z 2. členom Ustave predlagatelj zatrjuje, da izpodbijana določba ne dopušča nobene razlage, da je le navidezno jasna, njen dejanski učinek pa nepredvidljiv. Navaja, da je začetek zakonsko določenega trimesečnega roka vezan na "odgovor na ugovor", to je na vlogo, ki je vložena v izvršilnem postopku. Zakonodajalec naj ne bi predvidel številnih situacij v izvršilnih in pravdnih postopkih (npr. možnosti vložitve pritožbe zoper odločitev o ugovoru, poziva za doplačilo sodne takse in morebitnega predloga za njeno oprostitev, poziva na dopolnitev tožbe), ki izključujejo možnost ravnanja po izpodbijani določbi. Zato naj bi bil rok, ki ga zapoveduje izpodbijana določba, neu­resničljiv.

3. Predlagatelj neskladje s 14. in 22. členom Ustave ute­meljuje z navedbami, da izpodbijana določba ne zagotavlja enakosti pred zakonom oziroma enakega varstva pravic, ker brez razumnega razloga razlikuje med upniki, ki svoje terjatve uveljavljajo s tožbo v pravdnem postopku, in upniki, ki so pred tem vložili predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, izvršilni postopek pa se zaradi dolžnikovega ugovora nadaljuje v pravdnem postopku, kot če bi bila vložena tožba. Izpodbijana določba naj bi tem upnikom omogočala hitrejše pravno var­stvo, ker se pravdni postopki, ki se vodijo po izvršbi na podlagi verodostojne listine, obravnavajo prednostno. Za prednostno obravnavanje oziroma za razlikovanje med položaji teh upnikov in upnikov, ki uveljavljajo svoje terjatve v pravdnem postopku, naj ne bi bilo razumnih razlogov. Predlagatelj navaja, da jih ni najti niti v zakonodajnem gradivu. Meni, da je prednostno obravna­vanje razumno za najpomembnejše zadeve, pravdne zadeve po izvršbi na podlagi verodostojne listine pa naj bi bile manj pomembne. Pojasnjuje, da ravnanje po izpodbijani določbi ne bo utrdilo plačilne discipline, ker naj bi bila plačilna nedisciplina večinoma posledica prezadolženosti, nelikvidnosti, revščine in brezposelnosti.

4. Neskladje s 23. členom Ustave predlagatelj utemeljuje z navedbami, da prednostno obravnavanje številnih, za stranke manj pomembnih zadev podaljšuje čas obravnavanja drugih zadev, posega v vrstni red obravnavanja zadev in ga spreminja. Izpodbijana določba naj bi povzročala kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pri tistih upnikih, ki svoje terjatve uveljavljajo s tožbo v pravdnem postopku. Zaradi izpodbijane do­ločbe naj bi bila prizadeta pravna varnost, saj naj bi bila sodišča preobremenjena z odločanjem o pravdnih zadevah, ki izvirajo iz izvršbe na podlagi verodostojne listine. V prvih treh mesecih leta 2010 naj bi te zadeve predstavljale 40 odstotkov pripada prav­dnega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani in 70 odstotkov pripada gospodarskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani. Zastavljalo naj bi se tudi vprašanje kršitve 125. člena Ustave zaradi posega zakonodajalca v neodvisnost sodnika. Sodnik je namreč tisti, ki glede na 13.a člen Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09 in 33/11 - v nadaljevanju: ZS) določi vrstni red obravnavanja zadev.

5. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril.

6. Vlada navaja, da zahteva ni utemeljena. Meni, da iz­podbijana določba ni v neskladju z načelom pravne države, in pojasnjuje, da pomeni besedna zveza "odgovor na ugovor" iz tretjega odstavka 11. člena ZIZ prvo vlogo tožnika (prej upnika) v pravdnem postopku, ker pri izvršbi na podlagi verodostojne listine po ZIZ sploh ni predviden odgovor na ugovor. Predlagatelj naj bi izhajal iz napačne predpostavke, saj naj bi šlo med upniki, ki uveljavljajo svoje terjatve s tožbo v pravdnem postopku, in upniki, ki predlagajo izvršbo na podlagi verodostojne listine, za različne pravne položaje. Različnost pravnih položajev naj bi utemeljeval obstoj verodostojne listine, ki naj bi imela večjo doka­zno moč. Namen izpodbijane določbe naj bi bil v izpeljavi načela hitrosti, ki velja v izvršilnem postopku, v pravdnih postopkih, ki sledijo izvršbi na podlagi verodostojne listine. Zaradi negativnih posledic plačilne nediscipline (povzročitve stečajev in odpušča­nja) naj bi bilo v pogojih gospodarske krize nujno treba zagotoviti hitrejšo obravnavo. Vlada se strinja z ugotovitvijo predlagatelja, da izpodbijana določba v primerih, kot so prezadolženost, ne­likvidnost, revščina in brezposelnost, ne bo preprečila plačilne nediscipline, bo pa omogočila, da bodo dolžniki svoje obvezno­sti izpolnili takrat, ko bodo to sposobni storiti. Ocenjuje, da bo izpodbijana določba ugodno vplivala na zmanjševanje števila navidezno obrazloženih ugovorov, ker se zaradi hitrega poteka pravdnih postopkov dolžnikom ne bo izplačalo vlagati ugovorov, zaradi česar je razumno pričakovati zmanjšanje pripada zadev na sodišče. Ne strinja pa se z navedbo predlagatelja, da izpod­bijana določba posega v vrstni red reševanja pravdnih zadev. V zvezi s tem opozarja, da po ZS sodnik obravnava kot prednostne tiste zadeve, ki so kot take določene z zakonom, zakonodajalec pa v izpodbijani določbi ni določil prednostne obravnave, pač pa le instruktivni rok za opravo prvega naroka. Glede očitka o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja Vlada meni, da daje zakonodaja predsednikom sodišč možnost uporabe števil­nih ukrepov, da do kršitev ne bi prihajalo.