Nalaganje dokumenta...
Ustava Republike Slovenije (URS)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 33-1409/1991I, stran 1373 DATUM OBJAVE: 28.12.1991
RS 33-1409/1991I
Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost, sprejema Skupščina Republike Slovenije
USTAVO REPUBLIKE SLOVENIJE
I. SPLOšNE DOLOčBE
1. člen
Slovenija je demokratična republika.
2. člen
Slovenija je pravna in socialna država.
3. člen
Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.
V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.
4. člen
Slovenija je ozemeljsko enotna in nedeljiva država.
5. člen
Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. Skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije.
Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti. Vrsto in obseg teh pravic in ugodnosti določa zakon.
6. člen
Grb Slovenije ima obliko ščita. V sredini ščita je na modri podlagi lik Triglava v beli barvi, pod njim sta dve valoviti modri črti, ki ponazarjata morje in reke, nad njim pa so v obliki navzdol obrnjenega trikotnika razporejene tri zlate šesterokrake zvezde. ščit je ob stranicah rdeče obrobljen. Grb se oblikuje po določenem geometrijskem in barvnem pravilu.
Zastava Slovenije je belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava z grbom Slovenije. Razmerje med širino in dolžino zastave je ena proti dve. Barve zastave gredo po vrstnem redu: bela, modra, rdeča. Vsaka barva zavzema po širini tretjino prostora zastave. Grb je v levem gornjem delu zastave tako, da sega z eno polovico v belo polje, z drugo pa v modro.
Himna Slovenije je Zdravljica.
Uporabo grba, zastave in himne ureja zakon.
7. člen
Država in verske skupnosti so ločene.
Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.
8. člen
Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.
9. člen
V Sloveniji je zagotovljena lokalna samouprava.
10. člen
Glavno mesto Slovenije je Ljubljana.
11. člen
Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.
12. člen
Državljanstvo Slovenije ureja zakon.
13. člen
Tujci imajo v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene s to ustavo in z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije.
II. čLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOščINE
14. člen
(enakost pred zakonom)
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki.
15. člen
(uresničevanje in omejevanje pravic)
človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.
Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.
človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.
Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledice njihove kršitve.
Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri.
16. člen
(začasna razveljavitev in omejitev pravic)
S to ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva, in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.
Določba prejšnjega odstava ne dopušča nobenega začasnega razveljavljanja ali omejevanja pravic, določenih v 17., 18., 21., 27., 28., 29. in 41. členu.
17. člen
(nedotakljivost človekovega življenja)
človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni.
18. člen
(prepoved mučenja)
Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočem kaznovanju ali ravnanju. Na človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve.
19. člen
(varstvo osebne svobode)
Vsakdo ima pravico do osebne svobode.
Nikomur se ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon.
Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.
20. člen
(odreditev in trajanje pripora)
Oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, se sme pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.
Ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, mora biti priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba. Proti tej odločbi ima priprti pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah. Pripor sme trajati samo toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi, vendar največ tri mesece od dneva odvzema prostosti. Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece.
če do izteka teh rokov obtožnica ni vložena, se obdolženca izpusti.
21. člen
(varstvo človekove osebnosti in dostojanstva)
Zagotovljeno je spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih, in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni.
Prepovedno je vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena, ter vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav.
22. člen
(enako varstvo pravic)
Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
23. člen
(pravica do sodnega varstva)
Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.
24. člen
(javnost sojenja)
Sodne obravnave so javne. Sodbe se izrekajo javno. Izjeme določa zakon.
25. člen
(pravica do pravnega sredstva)
Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
26. člen
(pravica do povračila škode)
Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.
Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.
27. člen
(domneva nedolžnosti)
Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.
28. člen
(načelo zakonitosti v kazenskem pravu)
Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.
Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši.
29. člen
(pravna jamstva v kazenskem postopku)
Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice:
-
da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;
-
da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom;
-
da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist;
-
da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde.
30. člen
(pravica do rehabilitacije in odškodnine)
Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu.
31. člen
(prepoved ponovnega sojenja o isti stvari)
Nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen.
32. člen
(svoboda gibanja)
Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne.
Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.
Tujcem se na podlagi zakona lahko omeji vstop v državo in čas bivanja v njej.
33. člen
(pravica do zasebne lastnine in dedovanja)
Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja.
34. člen
(pravica do osebnega dostojanstva in varnosti)
Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.
35. člen
(varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic)
Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.
36. člen
(nedotakljivost stanovanja)
Stanovanje je nedotakljivo.
Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati.
Pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik.
Preiskava se sme opraviti samo v navzočnosti dveh prič.
Pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna oseba brez odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje.
37. člen
(varstvo tajnosti pisem in drugih občil)
Zagotovljena je tajnost pisem in drugih občil.
Samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo, ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.
38. člen
(varstvo osebnih podatkov)
Zagotovljeno je varstvo osebnih podatkov. Prepovedana je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja.
Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon.
Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi.
39. člen
(svoboda izražanja)
Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.
Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.
40. člen
(pravica do popravka in odgovora)
Zagotovljena je pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo.
41. člen
(svoboda vesti)
Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno.
Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.
Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.
42. člen
(pravica do zbiranja in združevanja)
Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj.
Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi.
Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni.
Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti člani političnih strank.
43. člen
(volilna pravica)
Volilna pravica je splošna in enaka.
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.
Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci.
44. člen
(sodelovanje pri upravljanju javnih zadev)
Vsak državljan ima pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev.
45. člen
(pravica do peticije)
Vsak državljan ima pravico do vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena.
46. člen
(pravica do ugovora vesti)
Ugovor vesti je dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb.
47. člen
(izročitev)
Državljana Slovenije ni dovoljeno izročiti tuji državi. Tujca je dovoljeno izročiti samo v primerih, predvidenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo.
48. člen
(pribežališče)
V mejah zakona je priznana pravica pribežališča tujim državljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjane zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine.
49. člen
(svoboda dela)
Zagotovljena je svoboda dela.
Vsakdo prosto izbira zaposlitev.
Vsakomur je pod enakimi pogoji dopustno vsako delovno mesto.
Prisilno delo je prepovedano.
50. člen
(pravica do socialne varnosti)
Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti.
Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.
Vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja je zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom.
51. člen
(pravica do zdravstvenega varstva)
Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.
Zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev.
Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon.
52. člen
(pravice invalidov)
Invalidom je v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo.
Otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe imajo pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi.
Izobraževanje in usposabljanje iz prejšnjega odstavka se financira iz javnih sredstev.
53. člen
(zakonska zveza in družina)
Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev. Sklene se pred pristojnim državnim organom.
Zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v družini in v zunajzakonski skupnosti ureja zakon.
Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.
54. člen
(pravice in dolžnosti staršev)
Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.
Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, imajo enake pravice kakor otroci, rojeni v njej.
55. člen
(svobodno odločanje o rojstvih otrok)
Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.
Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.
56. člen
(pravice otrok)
Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo.
Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon.
Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države. Njihov položaj ureja zakon.
57. člen
(izobrazba in šolanje)
Izobraževanje je svobodno.
Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev.
Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.
58. člen
(avtonomnost univerze in drugih visokih šol)
Državne univerze in državne visoke šole so avtonomne.
Način njihovega financiranja ureja zakon.
59. člen
(svoboda znanosti in umetnosti)
Zagotovljena je svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.
60. člen
(pravice iz ustvarjalnosti)
Zagotovljeno je varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti.
61. člen
(izražanje narodne pripadnosti)
Vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo.
62. člen
(pravica do uporabe svojega jezika in pisave)
Vsakdo ima pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon.
63. člen
(prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni)
Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.