TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob delni ugoditvi pritožbama in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi ter kazenski sankciji spremeni tako, da se:

- v opisu dejanja pod tč. I izreka v četrti vrstici število „123“ nadomesti s številom „119“;

- izpustijo tč. 85, 87, 93 in 94 (dejanja na škodo B. B., C. C., D. D. ter E. E.);

- v prvem odstavku na str. 5 besedilo „razen delavcem pod tč. 85, 87, 93, 94 in 112“ nadomesti z besedilom „razen delavcu pod tč. 112“,

nakar se dejanja pod tč. I in II izreka pravno opredelijo kot (eno) kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1B,

za kar se obdolžencu na podlagi drugega odstavka 196. člena KZ-1B

izreče kazen

1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni ter se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Že dejstvo neplačevanja predpisanih prispevkov za socialno varnost, v posledici česar oškodovanci izgubijo pravico, da bi se jim plače upoštevale v izračunih pokojninskih osnov, pomeni prepovedano posledico kaznivega dejanja, ne glede na dejanske okoliščine v zvezi z upokojevanjem posameznih delavcev.

Po presoji pritožbenega sodišča je tudi ob uporabi kazenskega zakona, veljavnega pred novelo KZ-1E, ravnanje storilca potrebno opredeliti kot eno kaznivo dejanje, ne glede na število oškodovanih delavcev. Kontinuirano oziroma ponavljajoče se opuščanje dolžnosti plačevanja prispevkov, ki ga zaznamuje enoten subjektivni odnos do vrste protipravnih posegov v pravice delavcev do socialne varnosti, ne utemeljuje zaključka, da gre za toliko kaznivih dejanj, kolikor je oškodovancev, saj so posamični izvršitveni fakti, ves čas obseženi v perpetuirajočem naklepu obdolženega, med seboj v tolikšni meri neločljivo povezani, da je tako ravnanje življenjsko vrednotiti kot eno kaznivo dejanje.

Ob pravni opredelitvi, da gre za eno kaznivo dejanje, je posamezne izvršitvene fakte, glede katerih je nastopilo zastaranje kazenskega pregona, potrebno izpustiti iz krivdoreka sodbe, tj. kolikor ni s pravnomočno sodbo izkazano, da je bil obdolženi obsojen za kasnejše enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, kar bi sicer pretrgalo tek zastaralnega roka.

Ob predpostavki, da je obdolženčevo ravnanje tudi ob uporabi KZ-1B mogoče opredeliti kot eno kaznivo dejanje, je v konkretnem primeru novela KZ-1E za obdolženega strožji kazenski zakon.