TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Glede na načelo sorazmernosti se nenapovedana preiskava praviloma lahko izvede zgolj za odkrivanje dokazov, vezanih na najhujše kršitve konkurenčnega prava. Povedano drugače, kadar v primerih najhujših kršitev konkurenčnega prava obstaja utemeljena nevarnost, da bi podjetje uničilo ali skrilo relevantne dokaze, je izvedba nenapovedane preiskave smiselna ter ob izpolnjevanju zakonskih pogojev tudi zakonita. Ob tem Vrhovno sodišče opozarja na napačno stališče Agencija, da je ta „prosta pri izbiri“ ustreznega preiskovalnega instrumenta, saj to ne izhaja iz določb ZPOmK-1.

Agencija z opravo sporne nenapovedane preiskave ni kršila načela sorazmernosti, saj jo je opravila na podlagi suma obstoja kršitve zlorabe prevladujočega položaja preko prakse sklepanja eksluzivnih pogodb, kar ustreza pojmu „najhujših kršitev konkurenčnega prava“.

Kot pravilno izhaja iz izpodbijane odločbe je podjetje s prevladujočim položajem podvrženo strožjim kriterijem dopustnosti ravnanja na trgu kot preostali konkurenti, ki takšnega položaja nimajo. Ravno zaradi te posebne odgovornosti na trgu, na katerem prevladuje, je nedopustna tudi zloraba položaja z ravnanjem, ki je drugače sprejemljivo za ostale konkurente, ter tudi, če ni imelo namena po storitvi ravnanja zlorabe. Bistven je namreč učinek njegovega ravnanja na trg.

Pri zlorabi prevladujočega položaja, prepovedanega z 9. členom ZPOmK-1 in 102. členom PDEU, gre za objektiven koncept, kar pomeni, da se pri presoji o obstoju zlorabe kot „pogoj“ za vzpostavitev kršitve ne zahteva namen kršitelja, temveč se v vsakokratnih okoliščinah konkretne zadeve presoja učinek spornega ravnanja na trg, z vidika ohranjanja še obstoječe konkurence na trgu oziroma razvoja te konkurence. Razlaga objektivnega koncepta je tako vezana na ravnanje podjetja s prevladujočim položajem, ki lahko vpliva na sestavo trga, na katerem pa je prav zaradi njegove prisotnosti raven konkurence oslabljena. Zato so neutemeljene tožbene navedbe o pravno zmotni opustitvi dokazovanja obstoja izrecnega „namena“ tožnice omejiti konkurenco s spornimi ravnanji, saj namen zlorabe ni nujni pogoj koncepta zlorabe, ki je prepovedana z 9. členom ZPOmK-1 in 102. členom PDEU. Čeprav drži, da so pri ugotavljanju „zlorabe“ zelo koristni neposredni dokazi o obstoju izključevalne strategije, vezane na namerno izključevanje konkurentov s trga s strani podjetja s prevladujočim položajem, pa ti vendarle za končno odločitev niso potrebni, če iz ostalih relevantnih okoliščin izhaja jasen obstoj kršitve 9. člena ZPOmK-1 in 102. člena PDEU. Razmejitev med dopustnim in nedopustnim delovanjem je namreč v vsakokratnih okoliščinah zadeve odvisna od različnih dejavnikov in od stopnje njihove upoštevnosti, pri čemer pa je ravno za izključne sporazume še posebej značilno, da omogočajo izvajanje močnega konkurenčnega pritiska, saj preko izključne vezave strank že sami po sebi povzročajo učinek preprečevanja vstopa ali širitve konkurenčnih podjetij.

Pravilen je pristop Agencije, ki je v kontekstu presoje „obstoja zlorabe“ upoštevala močan tržni položaj tožnice, njeno vlogo neizogibnega poslovnega partnerja, dejanske pogoje na upoštevnem trgu, individualiziran pristop pri sklepanju ekskluzivnih pogodb, različna merila in pogoje pri odobritvi popustov, dejstvo sklepanja pogodb za eno leto, dolgotrajno obdobje izvajanja sporne poslovne prakse ter odsotnost logične razlage, zakaj naj bi bili le v primeru strankinega pristanka na ekskluzivnost večji popusti pri odkupu oglasnega prostora ekonomsko (stroškovno) utemeljeni.

Ob tem Vrhovno sodišče opozarja, da iz sodne prakse SEU izhaja, da pri teh oblikah zlorabe prevladujočega položaja (izključnih sporazumih in pogojnih popustih za zvestobo) zadostuje že sklep, da se z ravnanjem podjetja s prevladujočim položajem, ki kaže na zlorabo, skuša omejiti konkurenco oziroma da ima sporno ravnanje lahko tovrstni učinek; da zadostuje, da je na podlagi presoje vseh okoliščin konkretne zadeve mogoče sklepati, da je učinek teh praks omejitev ali izključitev konkurence na zadevnem trgu oziroma da je to z njimi mogoče storiti. Zato je neutemeljen tožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava pri presoji proti-konkurenčnih učinkov spornih izključnih sporazumov.