Dolgoročni plan zdravstvenega varstva SR Slovenije za obdobje 1986-2000

547. Dolgoročni plan zdravstvenega varstva SR Slovenije za obdobje 1986-2000

Na podlagi določil 24. člena zakona o sistemu družbenega planiranja in o družbenem planu SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 1/80) sprejemamo delavci, delovni ljudje in občani, združeni v občinskih zdravstvenih skupnostih, prek svojih delegatov v Zdravstveni skupnosti Slovenije

DOLGOROČNI PLAN
zdravstvenega varstva SR Slovenije za obdobje 1986-2000

Delavci in drugi delovni ljudje ter občani SR Slovenije so si zagotovili zlasti v obdobju po letu 1974 dokaj visoko raven zdravstvenega varstva. V času od 1974. do 1975. leta so pridobili pravice do zdravstvenih storitev vsi občani s stalnim prebivališčem na območju naše republike ne glede na svoj status. V tem obdobju, ki je najtesneje povezano z ustanavljanjem in uveljavljanjem samoupravnih interesnih skupnosti na področju zdravstva, so si uporabniki poleg širitev pravic do zdravstvenih storitev in izboljševanja socialne varnosti v zvezi z zdravstvenim varstvom tudi izboljševali dostopnost zdravstvenih zmogljivosti. Dokaj hitro se je povečalo število zdravstvenih delavcev in širila mreža zdravstvenih organizacij združenega dela in njihovih enot. V teh letih je tudi naraščal delež sredstev v družbenem proizvodu, kar je omogočala rast števila opravljenih storitev v zdravstvenih organizacijah in ustrezen družbenoekonomski položaj delavcev v njih. Leta 1979 smo namenili za zdravstveno varstvo 5,28% ustvarjenega družbenega proizvoda.

Po tem letu so se zavoljo gospodarske krize začele močno zaostrovati tudi možnosti uveljavljanja pravic uporabnikov na področju zdravstvenega varstva. Delež sredstev za zadovoljevanje potreb po zdravstvenih storitvah v družbenem proizvodu se je začel zmanjševati in razlike med potrebami in možnostmi so postajale vse večje. Tako je premajhna usklajenost razpoložljivih materialnih podlag za razvoj zdravstvenega varstva obenem z naraščajočimi zahtevami prebivalstva po zdravstvenih storitvah eno najpomembnejših nerešenih vprašanj, s katerimi se srečujemo ob prehodu v naslednje srednjeročno in dolgoročno obdobje. Od rešitve tega vprašanja je močno odvisen razvoj zdravstvenih zmogljivosti kadrov, mreže zdravstvenih organizacij in njihove opreme - kot tudi možnosti poslovanja zdravstvenih organizacij združenega dela nasploh. Napovedi gospodarskega razvoja do konca tega tisočletja ne dajejo upanja na tako ekstenzivni razvoj in širitev zdravstvenih zmogljivosti, kot smo ga dosegli v letih 1970-1980. Naslednje pomembno vprašanje dolgoročnega razvoja zdravstvenega varstva zadeva možnosti in potrebo po postopnem preusmerjanju uporabnikov in izvajalcev zdravstvenih storitev, da bi zagotovili aktivnejši odnos in večjo pripravljenost, skrb ter odgovornost za uresničevanje ukrepov, ki vplivajo na krepitev in povrnitev zdravja ter preprečujejo njegovo slabšanje. Prav v tej preusmeritvi, ki temelji na spoznanju o medsebojnih vplivih in povezanosti gospodarskega in socialnega razvoja družbe in zdravstvenega stanja, bi morali doseči pomembne kvalitetne premike v odnosu do zdravja občanov. Ta kvaliteta pa bi se naj pokazala v razvijanju in uresničevanju programov samozaščitne dejavnosti, ki na mnogih področjih lahko dajo pomembne rezultate pri izboljšanju zdravja ljudi. Takšen spremenjen odnos do zdravja nam narekuje spoznanje, da se bo prebivalstvo naše republike še naprej staralo, tako da se bo povečeval odstotni delež oseb, starih več kot 65 let. Ta skupina ima svoje specifične značilnosti glede zdravstvenega stanja in tudi značilne potrebe, ki so pogojene s prisotnostjo in množičnostjo kroničnih degenerativnih bolezni med to populacijsko skupino. Ta skupina obolenj bo naraščala tudi pri drugih skupinah prebivalstva. Iz tega spoznanja lahko sklepamo, da bodo zahteve in potrebe po zdravstvenih storitvah naraščale tudi v letih 1986-2000 in s tem vplivale na celotni sistem zdravstvenega varstva. Ob nakazanih najpomembnejših problemih, ki jih prenašamo v naslednje obdobje bomo v mejah sredstev, ki bodo na voljo poskušali ohraniti visoko raven kurativne zdravstvene dejavnosti oziroma na nekaterih njenih področjih doseči tudi nadaljnje kvalitetne dosežke.

Dolgoročni načrt zdravstvenega varstva SR Slovenije lahko temelji na podlagah, ki jih omogoča celotni gospodarski in družbeni razvoj naše republike. Hkrati s tem se naša republika vključuje v veliki projekt Svetovne zdravstvene organizacije "Zdravje za vse do leta 2000", ki združuje v prizadevanjih za izboljšanje zdravja in življenjskih razmer praktično celotno človeštvo. Pri tem dolgoročni načrt zdravstvenega varstva SR Slovenije opredeljuje usmeritve, ukrepe in cilje razvoja, prilagojene našim razmeram, to je značilnostim zdravstvenega stanja, demografski projekciji, napovedanemu gospodarskemu in družbenemu razvoju, razvitosti zdravstvenih zmogljivosti ter drugim dejavnikom. Dolgoročni načrt razvoja zdravstvenega varstva SR Slovenije opredeljuje le cilje, prednostne in druge naloge ter usmeritve, ki so v pristojnosti zdravstvenih skupnosti. Za izboljšanje zdravja bo potrebno ukrepati tudi na drugih področjih gospodarskih in družbenih dejavnosti, saj njihove razvojne poti bolj ali manj neposredno vplivajo na doseganje ciljev, ki si jih zastavljamo na področju zdravstvenega varstva. Prav spoznanje, da zdravje ne nastaja le v zdravstvenih organizacijah in da kazalci zdravstvenega stanja niso samo rezultat dela delavcev v zdravstvenih organizacijah, potrjujejo spoznanje, da je skrb za zdravje dolžnost celotne družbe in da je zato zdravstveno stanje prebivalstva tudi odsev uspešnosti, uresničevanje te skrbi in zadolžitev.

Sistem zdravstvenega varstva bo najtesneje povezan s celotnim družbenim razvojem in prizadevanji naše republike ter države pri graditvi socialistične samoupravne družbene ureditve, v kateri bo družbeni in materialni po1ožaj delavcev, delovnih ljudi in občanov temeljil na rezultatih njihovega živega in minulega dela ter na njihovi pravici in dolžnosti, da odločajo o celotnem družbenem razvoju, ustvarjanju in razporejanju dohodka ter zadovoljevanju svojih osebnih, splošnih in skupnih potreb. V teh prizadevanjih bo zdravstveno varstvo prispevalo svoj delež k dvigu produktivnosti in ustvarjanju nove vrednosti, hkrati pa bo odvisno od rasti družbenega proizvoda in uresničevanja nalog in ciljev, ki si jih naša družba zastavlja v dolgoročnem planu republike. V teh prizadevanjih so v ospredju nekatere naloge, ki veljajo v celoti tudi za področje zdravstvenega varstva. To so predvsem zahteve o izboljšanju življenjske ravni, smotrno izrabo zmogljivosti, smotrno organizacijo dela ter uveljavljanje cenejših oblik storitev oziroma programov.

Osnovni cilj in zahteva zdravstvenega varstva za boljše zdravje v bistvu pomeni težnjo po bolj zdravih, družbenoekonomskih in medčloveških odnosih. To kaže in potrjuje znana dejstva, da je oblikovanje zdravja naroda veliko bolj odvisno od gospodarskih in družbenorazvojnih silnic kot od delovanja in prizadevanj zdravstvenih organizacij. Prav v prizadevanjih za boljše zdravje in poznavanju medsebojnih odvisnosti gospodarskega in socialnega razvoja ter zdravstvenega stanja prebivalstva se kažejo tudi medsebojna povezanost in soodvisnost med različnimi področji dejavnosti in rezultati, ki jih lahko dolgoročno dosežemo. Spoznanje, koliko je zdravje prebivalstva odvisno od celotnega družbenoekonomskega razvoja in ureditve pri nas, zaenkrat še ni dovolj trdno. Pri večini ljudi še prevladuje miselnost, da je za zdravje najbolj pomembno in tudi najbolj nujno povečevati število zdravstvenih delavcev in med temi zlasti zdravnikov - specialistov, širiti mrežo zdravstvenih organizacij in njihovih enot, uvajati novo tehnologijo ter·povečevati število postelj v bolnišnicah, pregledov pri zdravnikih in podobno. Zaenkrat prevladuje mnenje, da je s povečevanjem števila storitev in z nekritičnim izboljševanjem njihove dostopnosti prebivalstvu mogoče doseči boljšo zdravstveno varnost in zdravje občanov. Takšna prizadevanja pa sama po sebi ne morejo pripeljati do zaželenih ciljev, saj veljajo le "bolnim" občanom. To so v bistvu le tisti, ki imajo težave ali zavoljo kakršnihkoli razlogov iščejo zdravniško pomoč. S takšno politiko pa bi ostal zunaj prizadevanj zdravstvenih delavcev (z izjemo nekaterih preventivnih ukrepov) precejšen, če ne celo pretežni del prebivalstva. To bi pomenilo ohranjevanje odnosov, ki temeljijo skoraj izključno na odnosih zdravnik - bolnik in na zadovoljevanju individualnih zahtev uporabnikov.

Strategija dolgoročnega razvoja zdravstvenega varstva bo morala temeljiti na postopnem spreminjanju sedanje miselnosti in naravnanosti kot tudi odnosa celotne družbe do zdravja. V tej strategiji bo potrebno v skladu z možnostmi, ki jih opredeljuje gospodarski razvoj, z večjo aktivnostjo zdravstvenih skupnosti ter strokovnjakov iz različnih dejavnosti zagotoviti ukrepe celotne družbe in njenih posameznih segmentov za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer in za to, da bi ustvarili potrebno družbeno razpoloženje za izboljševanje zdravja prebivalstva SR Slovenije. Zato se bo morala Zdravstvena skupnost Slovenije veliko aktivneje kot doslej vključiti v enakopraven ali zainteresiran zbor Skupščine SR Slovenije v razprave o predlogih zakonov s številnih drugih področij, ki na prvi pogled nimajo veliko skupnega z zdravstvenim varstvom, a se njihove posledice kažejo prav v kazalcih zdravstvenega stanja prebivalstva. V dolgoročnem razvoju republike bo ob ustrezni strokovni presoji in demokratičnem soodločanju zainteresiranih nosilcev planiranja potrebno doseči, da bodo zakoni, samoupravni sporazumi in druge odločitve, sprejete na različnih ravneh, bolj kot doslej upoštevale tudi možne posledice za zdravje ljudi. To pomeni, da je osrednja naloga v strategiji dolgoročnega razvoja zdravstvenega varstva naše republike spremeniti družbeni odnos do zdravja, da bo vsak nosilec nalog načrtovanja svojega razvoja ob analizi razvojnih možnosti, predlaganih ukrepih in pričakovanih rezultatih upošteval ter pretehtal tudi posledice za zdravje delavcev v organizaciji združenega dela oziroma v ožjem ali širšem okolju svojega delovanja. Večje medpodročno sodelovanje pri ocenjevanju planiranega razvoja s stališča zdravja ljudi ter temu ustrezno ukrepanje bo moralo v prihodnosti postati metoda dela in strategija vsakega izmed subjektov. Na ta način bo ob uporabi znanstvenih spoznanj in načel celotna družba vključena v prizadevanja in ukrepanja za boljše zdravje. S tem bo naša samoupravna socialistična družba nadaljevala svojo revolucionarno pot in boj za izboljšanje življenja, ki je v marsičem usodno povezano z zdravstvenim stanjem občanov.

Drugo vprašanje v strategiji razvoja zdravstvenega varstva je spreminjanje življenjskih navad prebivalstva. Da bi izboljšali zdravje, bo potrebno spremeniti način življenja oziroma "modele" življenja velike večine občanov. Pri nas je namreč še vedno premalo zakoreninjeno spoznanje, da lahko posameznik veliko stori za svoje zdravje oziroma da je to v veliki meri odvisno od njega samega in njegovih življenjskih navad. Gre za spreminjanje navad v prehranjevanju, izrabi prostega časa, odnosa do rekreacije, osebne higiene, nekaterih razvad in podobno. Veliko je področij, kjer lahko z večjo skrbjo in odgovornostjo občanov za lastno zdravje in življenje dosežemo pomembne rezultate pri izboljšanju zdravstvenih razmer. To je uresničljivo prav pri tistih obolenjih, ki predstavljajo glavne socialno-medicinske probleme pri nas in prednjačijo v obolevnosti prebivalstva na Slovenskem. Seznam preprostih samozaščitnih ukrepov, ki bi jih lahko občani sprejeli in se po njih ravnali, je izredno obsežen. Spoznanje o njihovi uspešnosti bo zanesljivo prodiralo tudi k nam in bo postalo ena izmed pomembnih sestavin našega zdravstvenega varstva. Pomembno bo, da bodo občani te ukrepe in modele "zdravega" načina življenja in vedenja sprejemali in uresničevali sami. Tako se bodo osvobajali čedalje večje zasvojenosti, kar zadeva najrazličnejše zdravstvene storitve. S krepitvijo spoznanja o medsebojnih vplivih življenjskih, delovnih, bioloških in ekoloških razmer ter zdravja bomo postopoma vplivali tudi na odnos občanov do zdravstvenega varstva. Predvidevamo, da se bodo občani sčasoma organizirali v posebne skupine (klube, društva itd.), da bi se med seboj spodbujali k zdravemu načinu življenja. Širila se bodo gibanja in prizadevanja za odpravo debelosti, kajenja, alkoholizma, za krepitev fizične kondicije, za razširitev rekreativnih dejavnosti, za izboljšanje človekovega okolja. V vseh teh prizadevanjih bo vloga zdravstvenih delavcev skoraj izključno v prosvetljevanju oziroma prenašanju znanja med ljudi. Postopen prehod od sedanje izrazite odvisnosti prebivalstva od prizadevanj zdravstvenih organizacij k samozaščitni dejavnosti posameznika ali občanov, organiziranih v različnih skupinah, je naslednja pomembna usmeritev dolgoročnega razvoja zdravstvenega varstva. Za spodbujanje takšnega načina življenja bodo potrebne določene aktivnosti in ukrepi celotne družbe, ki bodo občanom omogočali sprejeti nakazane spremembe.

Naslednja pomembna strateška usmeritev dolgoročnega razvoja zdravstvenega varstva je v postopnem spreminjanju usmerjenosti zdravstvenih delavcev. Predvsem bo potrebno doseči njihov aktivnejši odnos do obvladovanja najresnejših in najbolj razširjenih obolenj. Bolj kot doslej bodo morali zadovoljevati širše družbene potrebe. Prav na teh področjih bodo uvedli sistematično spremljanje in nadzor obolenj ter rizičnih dejavnikov, s katerimi so povezane. Tako bodo z epidemiološkimi, preventivnimi in dispanzerskimi metodami dela zagotovili posebno skrb nad posebno ranljivimi in zdravstveno ogroženimi skupinami prebivalstva, kot so otroci, ženske v času nosečnosti, obporodni in poporodni dobi, šolarji, delavci pa tudi drugi občani, ki so izpostavljeni rizikom nastanka nekaterih kroničnih bolezni. Takšna usmerjenost, ki temelji na deklaraciji Svetovne zdravstvene organizacije iz Alma-Ate o razvoju primarnega zdravstvenega varstva, je tudi ena izmed nujnih strateških podlag našega razvoja. V ta namen bo potrebno pripraviti še veliko ožjih programov in ukrepov za posamezna področja.

Pri izbiri posameznih ukrepov bomo dajali prednost tistim, ki bodo strokovno-medicinsko in ekonomsko najbolj utemeljeni.

Znotraj zdravstvenih organizacij se bodo nadaljevali procesi delitve dela in specializacije, ki bodo omogočali in spodbujali nadaljnjo strokovno okrepitev in usposobitev enot osnovne zdravstvene dejavnosti ter večjo funkcionalno dohodkovno in samoupravno povezanost enot, ki na določenem območju zagotavljajo uporabnikov celovit program zdravstvenih storitev. Od uspešnosti prestrukturiranja zdravstvenih organizacij in racionalizacije njihovega dela ter od pripravljenosti prebivalstva, da osvoji ukrepe samozaščitne zdravstvene dejavnosti, bodo odvisne možnosti za širitev pravic. Pri tem lahko v naših razmerah (ko imajo že vsi občani pravice do zdravstvenih storitev) razumemo s pravicami tudi možnosti uvajanja in dostopnosti novih metod in dosežkov v medicinski tehnologiji ali morda tudi zvišanje ravni socialne varnosti v zvezi z zdravstvenim varstvom. Varčnost in preudarnost pri načrtovanju zdravstvenega varstva bo nujna, saj s sredstvi, združenimi v zdravstvenih skupnostih, ne bomo odpravili razlik med zahtevami po zdravstvenih storitvah in možnostmi za njihovo zadovoljevanje. Prvo petletno obdobje (1986-1990) bo s temi sredstvi v glavnem opravljena sanacija neugodnega materialnega položaja zdravstvenih organizacij. Kvantitativni razvoj, to je razširjanje dejavnosti in povečevanje nekaterih zmogljivosti bo možno šele po letu 1990. Zato ocene načrtovalcev kažejo, da bo v vseh družbenih dejavnostih in torej tudi na področju zdravstvenega varstva potrebno ohraniti ali celo razširiti delež sredstev, ki jih namenjajo občani ali organizacije združenega dela za zadovoljevanje svojih potreb.

Občinske zdravstvene skupnosti bodo s sporazumevanjem in usklajevanjem različnih interesov zagotovile večjo enotnost v sistemu zdravstvenega varstva in postopoma odpravile nekatere nepotrebne razlike, ki se pojavijo na posameznih področjih. Še naprej bodo razvijale sisteme solidarnosti in vzajemnosti na posameznih ravneh združevanja dela in sredstev, tako da bodo zmanjšale neupravičeno velike razlike v možnostih uveljavljanja pravic uporabnikov.

Število prebivalstva naše republike se bo predvidoma povečalo za 7,4 promila na leto. Takšna napoved temelji na predvidevanjih, da bosta rodnost in splošna umrljivost ostala v glavnem na sedanji ravni in da se bo zmanjšalo priseljevanje z drugih območij. Leta 2001 bomo imeli blizu 2,170.000 prebivalcev, od tega kakih 49,4% moških in 50,6% žensk. Počasneje od rasti celotnega števila prebivalstva se bo povečala starostna skupina do 6 let (le za približno 6 promilov). Večja pa bo po napovedih načrtovalcev rast v populacijski skupini od 7 do 14 let, saj pričakujejo povprečno letno povečanje za blizu 8 promil. Skupina prebivalstva od 15 do 64 let se bo povečala po povprečni stopnji rasti vsega prebivalstva. Zanimivo je, da se bo v prvih letih dolgoročnega obdobja število in delež prebivalstva, starega 65 let in več, celo znižal, kar je še posledica zadnje vojne. Že po letu 1991 moramo ponovno računati na hitrejšo rast te kategorije občanov. Vsekakor se bo proces staranja prebivalstva Slovenije nadaljeval, na kar kaže podatek, da bo leta 2000 občanov, starih 65 let in več, blizu 10,7% vsega prebivalstva, starejših od 60 let pa celo blizu 16%.

Aktivno in delovno sposobno prebivalstvo se bo povečevalo za 8 promil na leto. Leta 2000 bo pri nas kakih 1,000.000 zaposlenih, od tega med 48 do 49 odstotkov žensk. To pomeni, da se bo delež žensk v številu vseh zaposlenih povečal (43% leta 1983). Projekcije tudi govorijo, da bo naraščalo število zaposlenih na leto za približno 1%. Pri tem se bo nadaljeval proces prestrukturiranja med posameznimi dejavnostmi kot tudi v kvalifikacijski strukturi zaposlenih. Prišlo bo namreč do odsotnega in absolutnega zmanjšanja števila delavcev v primarnih dejavnostih (kmetijstvo, vodno gospodarstvo, gozdarstvo) ter do povečanja zaposlenih v terciarnih in kvartarnih dejavnostih (promet, trgovina, turizem, gostinstvo, družbene dejavnosti in druge). Med delavci se bo povečal tudi delež z višjo izobrazbo in kvalifikacijo.

Rast, gibanja in struktura prebivalstva bodo po posameznih območjih dokaj različna. Skladno s politiko policentričnega razvoja in v odvisnosti od nekaterih drugih vplivov lahko pričakujemo nadpovprečno stopnjo rasti prebivalstva zlasti v občinah Celje, Kranj, Novo mesto, Ljubljana Moste, Vrhnika, Slovenj Gradec in Velenje. Nasprotno pa bodo imele majhen prirast svojega prebivalstva občine Ilirska Bistrica, Črnomelj, Cerknica, Hrastnik, Lendava in Mozirje, medtem ko Tolmin in Ljubljana Center sploh ne bosta povečala svojega prebivalstva. Prav tako kaže, da bosta regiji Murska Sobota in Nova Gorica tudi leta 2000 imela najvišji odstotek prebivalstva, starega 65 in več let, regiji Ravne na Koroškem in Kranj pa najnižji odstotek teh občanov.

Vsa navedena predvidevanja o gibanju prebivalstva so pomembna za načrtovanje zdravstvenega varstva, saj imajo posamezne starostne in druge skupine prebivalstva tudi svoje specifične potrebe. Predvsem bodo vplivali procesi urbanizacije in staranje prebivalstva na oblikovanje potreb po zdravstvenih storitvah. Nizka rodnost in načrtovano povečanje zaposlenih žensk bosta zahtevala posebno pozornost celotne družbe in zdravstvenih skupnosti pri zagotavljanju dobrega zdravstvenega varstva žensk in otrok ter zaželeno reprodukcijo. Gotovo se bomo v gospodarskem razvoju vedno bolj srečevali s problemi onesnaževanja okolja. Vse to narekuje planiranje večjega obsega zdravstvenih storitev in drugih ukrepov za varstvo zdravja. Hkrati pa se z napovedano rastjo osebnega in družbenega standarda, s prestrukturiranjem zaposlenih iz primarnih v terciarne in kvartarne dejavnosti ter z izboljševanjem njihove izobrazbene strukture kažejo nekatere možnosti za izboljšanje zdravja prebivalstva.

Ko obravnavamo prebivalstvo kot potencialnega uporabnika zdravstvenega varstva v naši republiki, moramo upoštevati tudi nekatere druge uporabnike. To so predvsem delavci iz drugih republik, zaposleni v SR Sloveniji in njihovi družinski člani. Le-teh je zdaj blizu 10% vsega slovenskega prebivalstva. Ocenjujemo, da bo delež teh uporabnikov ostal nespremenjen do konca dolgoročnega obdobja.

Ocene nekaterih kazalcev demografske statistike in s tem povezanega gibanja prebivalstva njegove starostne in spolne strukture se med seboj razlikujejo.

Po napovedih naj bi splošna umrljivost ostala na približno enaki ravni kot v srednjeročnem obdobju 1981-1985. Če bo prišlo do nakazanih sprememb v starostni strukturi prebivalstva in bi ostala specifična umrljivost (po starostnih skupinah in boleznih) približno na enaki ravni kot v zdajšnjem srednjeročnem obdobju, bi bila leta 2000 višja splošna umrljivost kot sedaj. Vsekakor bi bilo mogoče znižati splošno umrljivost le z dobro zastavljenimi preventivnimi programi za obvladovanje kronično-degenerativnih bolezni. Še nadalje bodo med vzroki smrtnosti prebivalstva v ospredju bolezni srca in obtočil, rakaste bolezni, poškodbe mimo dela. Pričakujemo lahko tudi nadaljnje povečevanje števila smrtnih primerov zavoljo bolezni prebavil. Med vzroki smrti lahko pričakujemo zmanjšanje deleža predvsem nalezljivih in endokrinih bolezni.

V obolevnosti prebivalstva bodo še naprej prevladovala kroničnodegenerativna obolenja. Upoštevaje ekološke in življenjske razmere bodo še naprej naraščale bolezni, odkrite ob prvih pregledih dihal ter kosti in gibal. Te skupine obolenj bodo skupaj s poškodbami tudi med najpomembnejšimi vzroki za začasno delovno nezmožnost delavcev (zdravstveni absentizem). Ob takšnem zdravstvenem stanju, dvigu prosvetljenosti prebivalstva ter povečanju števila zdravnikov se bo število ugotovljenih bolezni ob prvih obiskih v osnovni in specialistični ambulantni dejavnosti skoraj zagotovo povečalo. Staranje prebivalstva in porast kronično-degenerativnih bolezni z vsemi posledicami bo narekovalo tudi spremembe v načrtovanju zdravstvenega varstva, saj bo potrebno dati poudarek predvsem dispanzerski obravnavi teh skupin bolezni, zdravstveni vzgoji in prosveti prebivalstva kot tudi zagotavljanju možnosti za nego obolelih. Tu potrebe utemeljujejo tudi predvidevanja, da se bo povprečna starost občanov SR Slovenije leta 2000 v primerjavi z letom 1981 podaljšala, in sicer pri moških na 34,1 let (32,5 let 1981. leta) in pri ženskah na 36,5 1et (od 36 leta 1981. leta).

Zvezni zavod za zdravstveno varstvo in evropski urad Svetovne zdravstvene organizacije predvidevata za Jugoslavijo kot celoto, s tem pa tudi za SR Slovenijo, da se bo do leta 2000 zmanjšala umrljivost dojenčkov in podaljšala povprečna pričakovana življenjska doba ob rojstvu. Uresničitev napovedi o teh dveh kazalcih bi pomenila izboljšanje zdravstvenega stanja in življenjskih razmer pri nas.

Glavni in najpomembnejši cilj, ki si ga zastavljamo v strategiji razvoja zdravstvenega varstva do leta 2000, je izboljšanje zdravstvenega stanja, merjeno s kazalci mortalitetne ali tudi morbiditetne statistike. Za dosego tega splošnega cilja je potrebno spodbuditi več aktivnosti in ukrepov zdravstvenih organizacij združenega dela, še bolj pa na mnogih drugih področjih, katerega razvoja ne načrtujemo v zdravstvenih skupnostih. Zato bo tudi doseganje podrobnejših ciljev, ki zadevajo spreminjanje (izboljšanje) zdravstvenih razmer posameznih populacijskih skupin ali posamezne zdravstvene probleme, v prvi vrsti odvisno od oblikovanja "modela" oziroma načina življenja v celotni družbi, kar bo močno odvisno in povezano s celovitostjo gospodarskega in socialnega razvoja pri nas. V teh razvojnih gibanjih in prizadevanjih za boljše zdravje imajo zdravstvene organizacije svoje specifične zadolžitve in naloge, ki pa same po sebi ne morejo zagotoviti občutnejših rezultatov. Zato moramo tudi cilje v dolgoročni strategiji razvoja zdravstvenega varstva SR Slovenije razumeti kot oceno možnih pričakovanj, ki temeljijo na planskih predvidevanjih celotnega razvoja naše republike do konca tisočletja. Količinsko opredeljeni cilji na posameznih ožjih področjih zato tudi pomenijo relativno utemeljena pričakovanja o posameznih dogajanjih, ki naj bi se jim skušali približati ali jih v celoti uresničiti. Količinski kazalec je pripomoček za ocenjevanje. Tega, kako so prizadevanja posameznih nosilcev planskih nalog ali celotne družbe vplivala na zdravstveno stanje prebivalstva.

Cilj 1: Do leta 2000 bomo sedanje razlike v zdravstvenem stanju prebivalstva med posameznimi območji in populacijskimi skupinami zmanjšali za 25%. Gre za zmanjšanje razlik med posameznimi območji republike v splošni umrljivosti, umrljivosti dojenčkov in pričakovani povprečni življenjski dobi ob rojstvu in za zmanjšanje razlik v splošni umrljivosti ter pričakovani povprečni življenjski dobi med spoloma.

Cilj 2: Povečala se bo skrb in odgovornost družbenopolitičnih skupnosti in organizacij združenega dela do zdravja delavcev in občanov. Do konca tisočletja bomo s prosvetljevanjem in vzgajanjem prebivalstva in krepitvijo zavesti dosegli, da bodo skupnosti in organizacije svoje naloge in aktivnosti vedno proučile tudi iz vidika njihovih posledic in vplivov na zdravje prebivalstva. Zdravstvene skupnosti in zdravstvene organizacije bodo tudi predlagale takšno oblikovanje zakonskih in drugih normativnih aktov, ki bodo v čim večji meri sledile strategiji dolgoročnega razvoja zdravstvenega varstva v naši republiki.

Cilj 3: Do leta 2000 je potrebno zagotoviti vsem občanom možnost in znanje, da krepijo in razvijajo svoje zdravstvene potenciale, da bi z družbenega in ekonomskega stališča živeli polnovredno življenje.

Cilj 4: Do leta 2000 se bo povprečno število let oseb brez težjih obolenj in prizadetosti povečalo vsaj za 10%.

Cilj 5: Do leta 2000 v SR Sloveniji ne bomo imeli kongenitalne rabeole, poliomielitisa, tetanusa, ošpic, mumpsa in kongenitalnega sifilisa. Za polovico bomo zmanjšali morbiditeto zavoljo tuberkuloze, oslovskega kašlja, gripe, desinterije, enterokolitisa, alimentarnih toksikoinfekcij, virusnega hepatitisa A in B, klopnega meningoencafalitisa in zoonoz.

Cilj 6: Do leta 2000 bo pričakovana povprečna življenjska doba ob rojstvu najmanj 75 let.

Cilj 7: Do leta 2000 bo umrljivost dojenčkov v naši republiki manj kot 12 na 1.000 živorojenih. Pri tem bo perinatalna umrljivost manj kot 10 in postneonatalna manj kot 5. Zmanjšala se bo tudi maternalna smrtnost na manj kot 5 na 100.000 živorojenih otrok.

Cilj 5: Do konca tisočletja bomo povečali število prvih obiskov žensk v fertilni dobi zavoljo kontracepcije vsaj za 400 obiskov na 1000 žensk, starih od 15 do 49 let. Zmanjšali bomo število splavov na največ 400 na 1.000. živorojenih otrok.

Cilj 9: Z zajetjem celotne populacije šolske mladine v osnovnem, srednjem usmerjenem in visokošolskem izobraževanju v dispanzersko obravnavo bodo zdravstveni delavci z ukrepi za preprečevanje odkrivanja in zdravljenja okvar in motenj lokomotornega aparata, bolezni čutil, kroničnih bolezni in poškodb dosegli zmanjšanje njihove pogostosti in posledic za 30%. V ta namen bodo v svoj program vključili tudi izobraževalne organizacije in skupnosti, telesnokulturne in druge skupnosti ter druge, katerih delovanje ima vpliv na zdravstveno stanje te populacije.

Cilj 10: Do leta 2000 se bo umrljivost prebivalstva zavoljo obolenj srca in ožilja zmanjšala pri osebah, mlajših od 65 let, za najmanj 15%. Razlike pri umrljivosti zavoljo teh obolenj med območji in spoloma bomo zmanjšali vsaj za 25%. S preventivnimi ukrepi in pravočasnim zajetjem ter obravnavo bolnikov bomo zmanjšali morbiditeto prebivalstva zaradi kroničnega obstruktivnega bronhitisa.

Cilj 11: Do konca dolgoročnega obdobja se bo umrljivost zavoljo rakastih obolenj zmanjšala pri osebah, mlajših od 65 let, vsaj za 15%. Znižala se bo predvsem umrljivost zavoljo raka na pljučih, vratu maternice, debelega črevesa in v ustni votlini. Razlike, ki se v specifični smrtnosti pojavljajo med posameznimi območji Slovenije bomo zmanjšali vsaj za 25%.

Cilj 12: Zmanjšali bomo umrljivost zavoljo obolenj prebavil. Tako se bo do leta 2000 vsaj za 10% zmanjšala umrljivost in obolevnost zavoljo kroničnih obolenj, kot so ciroza jeter, ulkusnih obolenj, rakastih bolezni prebavnega trakta in bolezni žolča.

Cilj 13: Število samomorov se bo zlasti pri skupini prebivalstva, mlajši od 65 let, zmanjšalo vsaj za 10%.

Cilj 14: Do leta 2000 bomo odpravili ali zmanjšali najmanj za 80% posledice fenilketonurije, kongentalnega hipotireoizma in obolenja inkopatibilnosti Rhesus faktorja pri novorojenčkih.

Cilj 15: Do leta 2000 se bo prizadetost zob in ustne votline predvsem zaradi zobne gnilobe zmanjšala tako, da bo:

vsaj 25% otrok v šestem letu starosti brez zobne gnilobe;

pri 12-letnih otrocih povprečje gnilnih, izpuljenih oziroma plombiranih zob (KEP) znašalo največ 5 na osebo;

več kot 50% oseb, starih 18 let imelo ohranjene vse svoje zobe;

za okrog 20% zmanjšali število brezzobih oseb, starih nad 35 let.

Cilj 16: Do konca dolgoročnega obdobja se bodo izboljšale prehrambene navade prebivalstva. Predvsem se bo zmanjšalo število prebivalcev, ki so zdravstveno ogroženi zavoljo debelosti, in sicer najmanj za 20%. Prav tako se bo zmanjšala povprečna poraba čistega (kristalnega) sladkorja na občana za okrog 25%.

Cilj 17: Do leta 2000 se bo zmanjšalo število kadilcev najmanj za 10%. To zmanjšanje bo med mladino doseglo do leta 1990 20%, do leta 2000 pa 40%.

Cilj 18: Porabo čistega alkohola na prebivalca bomo zmanjšali za 25%. Prav tako bomo zmanjšali neupravičeno porabo različnih farmacevtskih proizvodov.

Cilj 19: Do konca stoletja bo vsaj 40% vsega prebivalstva oziroma 80% prebivalstva, mlajšega od 40 let, pridobilo v programih izobraževanja, zdravstvene vzgoje in prosvete, znanje, sposobnost in motivacijo za uresničevanje samozaščitnih ukrepov za krepitev in ohranitev lastnega zdravja. To še zlasti velja za življenjske navade, s katerimi se bodo občani znali in hoteli izogniti nezaželenim posledicam nepravilne prehrane, kajenja, prekomernega pitja alkoholnih pijač, premajhne fizične aktivnosti in stresnim stanjem.