TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik v obravnavani zadevi dne 11. 2. 2011 vložil tožbo zoper inšpekcijsko odločbo z dne 22. 11. 2010, ki mu je med drugim nalagala ustavitev gradnje tam navedenega objekta, njegovo odstranitev in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 4. 1. 2011, s katero je bila njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrnjena. Tožena stranka je v obravnavani zadevi na podlagi 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dne 14. 9. 2011, torej po vložitvi tožbe, izdala odločbo, s katero je svojo odločbo z dne 4. 1. 2011 spremenila tako, da je inšpekcijsko odločbo z dne 22. 11. 2010 odpravila in zadevo vrnila prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek. O tem je sodišče prve stopnje obvestila z dopisom, ki ga je sodišče prejelo dne 20. 9. 2011. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo s sodbo z dne 27. 3. 2012 in tožbo zavrnilo. Pri tem je očitno prezrlo obvestilo tožene stranke o izdaji nove odločbe z dne 14. 9. 2011 in je tako odločilo o zakonitosti prvostopenjske inšpekcijske odločbe, v zvezi z odločbo tožene stranke, ki v času izdaje sodbe nista več obstajali.

Glede na takšno stanje obravnavane zadeve v času odločanja o reviziji, inšpekcijska odločba, ki jo je tožnik izpodbijal s tožbo v tem upravnem sporu, očitno ne posega (več) v njegove pravice ali njegove neposredne, na zakon oprte osebne koristi. Tožnik si glede na navedeno svojega pravnega položaja (tudi če bi z revizijo uspel) v tem postopku ne more več izboljšati, zato tudi ni več podlage za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča v revizijskem postopku.