TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Zastaralni rok za odškodninsko terjatev za premoženjsko škodo začne
teči, odkar je oškodovanec zvedel za škodo (in za tistega, ki jo je
napravil), to je takrat, ko je oškodovanec glede na okoliščine
primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu
omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek (1. odstavek 19. člena
prej veljavnega zakona o zastaranju terjatev, 1. odstavek 376. člena
sedaj veljavnega ZOR).

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo še spornemu delu tožbenega
zahtevka in sicer glede odškodnine za izgubo tožnikovega osebnega
dohodka od 1.6.1974 do 1.2.1975, zahtevek, ki se nanaša na izgubo
osebnega dohodka, za čas od 6.12.1970 (dan škodnega dogodka), do
1.6.1974, pa je zavrnilo zaradi zastaranja, glede na to, da je bila
tožba vložena 25.5.1977.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot
neutemeljeno iz vsebinsko enakih razlogov kot je odločilo sodišče
prve stopnje.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo.
Po stališču revizije je potrebno določbe o zastaranju razlagati v
korist tistega, čigar pravica naj bi zastarala. Zastaranje lahko
začne teči, ko ima oškodovanec vse podatke, da lahko terja. Podjetje,
kjer je bil tožnik zaposlen, mu ni hotelo dati ustreznih podatkov.
Tudi sicer tožnik ni vedel ali je kaj prikrajšan, ker ni vedel,
koliko so zaslužili drugi delavci.
Revizijsko sodišče je revizijo tožeče stranke zavrnilo kot
neutemeljeno iz naslednjih razlogov:
Zastaranje odškodninskega zahtevka začne teči "odkar je oškodovanec
zvedel za škodo in za tistega, ki je napravil škodo" (1. odstavek 19.
člena takrat veljavnega zakona o zastaranju terjatev; pomensko enako
besedilo tudi v 1. odstavku 376. člena od 1.10.1978 dalje veljavnega
zakona o obligacijskih razmerjih).
V načelu sicer drži tožnikova trditev, da je oškodovanec zvedel za
škodo takrat, ko je imel vse podatke, da jo je lahko izterjal, to pa
je bilo - po njegovi trditvi - šele po 24.8.1977 (ko je izvedenec
podal svoje poročilo), to je več kot 6 let po nastanku škodnega
dogodka. Toda trenutek, ko oškodovanec zve za škodo (ko je torej
podan eden od obeh pogojev za začetek tega zastaralnega roka),
nikakor ni čista subjektivna kategorija, odvisna zgolj od
oškodovanca, kdaj bo on sam zbral toliko podatkov, da bo opredelil
svoj odškodninski zahtevek, saj bi ob taki razlagi navedene določbe
oškodovanec lahko odlašal z zbiranjem dokaznih podatkov o višini
škode vse do izteka absolutnega zastaralnega roka (po 2. odstavku 19.
člena ZZT 10 let od nastanka škode, po 2. odstavku 376. člena ZOR pa
5 let od nastanka škode).
Tudi za oškodovanca velja temeljno pravilo pravnega sistema, da ne
sme odlašati z realizacijo svojih pravic. Tudi zanj velja pravilo
prizadevati si, da bi bila že nastala škoda čim manjša. S tem, ko
oškodovanec odlaša z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, nedvomno
nastaja nova škoda (nabirajo se zapadli odškodninski zneski, tečejo
zamudne obresti). Prav v tem pa je tudi namen zastaranja, ki je
namenjeno dolžnikovemu varstvu; oškodovanec naj se čimpreje odloči,
brž ko je mogoče, uveljaviti svoj zahtevek, sicer mu pravica do
zahtevka v času, določenem v zakonu, ugasne.
Ob takem pomenu in namenu zastaranja je zato nedvomno, da izraz
"odkar je izvedel za škodo", ne pomeni tega, da je izključno od
oškodovanca samega odvisno, kdaj se bo potrudil in zbral potrebne
podatke za uveljavitev odškodninskega zahtevka, pač pa pomeni vsaj
to, da začne teči zastaralni rok takrat, ko je imel oškodovanec
realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka, ko je
torej glede na vse okoliščine primera mogel zvedeti za škodo.
Da je imel tožnik možnost uveljaviti svoj odškodninski zahtevek za
izgubo na osebnem dohodku daleč pred vložitvijo te tožbe (25.5.1979)
ne more biti nobenega dvoma. Utemeljeno poudarjata obe sodbi, da gre
za tako škodo, ki jo je oškodovanec čutil vsak mesec sproti, saj se
mu je kazala v razliki med osebnim dohodkom, ki ga je dobival do
škodnega dogodka ter nadomestilom, med začasno nezmožnostjo za delo.
Za uveljavitev odškodninskega zahtevka pa tudi ni nujno, da
oškodovanec izračuna točno višino škode, saj se višina odškodnine
določa šele v trenutku odločanja pred sodiščem prve stopnje
(primerjaj sedaj veljavni 2. odstavek 189. člena ZOR), pač pa
zadošča, da toliko opredeli svoj odškodninski zahtevek, da ga je
mogoče obravnavatii pred sodiščem (tudi sicer so zneski v
odškodninskih zahtevkih praviloma višji od tistih, ki jih prisodi
sodišče). Ne glede na to, je imel tožnik možnost, da bi vsaj v
odškodninskem sporu P 16995/73, ki ga je začel 5.12.1973, (torej še
znotraj zastaralnega roka) uveljavil tudi sporno odškodnino in če že
drži tožnikova trditev, da mu njegova organizacija združenega dela ni
dala pravočasno podatkov o višini škode, bi lahko, najmanj kar je, v
že omenjenem sporu zahteval te podatke preko sodišča od svoje
organizacije in tako uveljavil odškodninski zahtevek.