TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o pravdnih stroških spremeni tako, da se prisojeni znesek 6.110,21 EUR nadomesti z zneskom 6.088,25 EUR. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki tudi 909,97 EUR stroškov pritožbenega postopka.

V okviru dogovora o plačilu komunalnega prispevka po naravi stvari tožena stranka ni nastopala v vlogi enakopravnega gospodarskega partnerja, temveč v oblastni oz. nadrejeni vlogi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre pri vprašanjih v zvezi z odmero in plačilom komunalnega prispevka za upravno pravno vprašanje (šesti odstavek 79. člena ZPNačrt), pri čemer pa sta se pravdni stranki v okviru omenjene pogodbe o plačilu komunalnega prispevka dogovorili, da bo tožnik že vnaprej (pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja) plačal del predvidenega komunalnega prispevka, ki bi mu bil sicer v upravnem postopku odmerjen s strani pristojnega organa občinske uprave, in sicer v višini, ki je bila strankam prav tako znana. To pa pomeni, da v konkretni zadevi nikakor ni šlo za izvajanje dejavnosti na trgu, torej za ponujanje proizvodov in storitev, katerih cena se oblikuje po tržnih zakonitostih (četrti odstavek 13. člena OZ). Zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča v tem delu sploh ne gre za gospodarsko pogodbo oz. za terjatev (vrnitveni zahtevek) iz gospodarske pogodbe. Uporaba določbe iz 349. člena OZ zaradi tega sploh ne pride v poštev, marveč je treba v obravnavani zadevi uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.