TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Pravnomočnost odločbe sodišča ne preprečuje možnosti presoje o
zatrjevani protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu.
Pri presoji o protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je lahko
podlaga za odškodninsko obveznost, je potrebno izhajati iz narave
sodnikovega dela. Zato pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni
mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana
sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z
rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala plačilo
odškodnine. Zatrjevala je, da je pretrpela škodo, ker zaradi stečaja
pravne osebe ni mogla dvigniti tolarskih prihrankov, ki jih je
vložila vanjo. Odškodninsko odgovornost toženih (bivših) občin je
tožeča stranka utemeljevala z nepravilnostmi v postopku registracije
pravne osebe, ki naj bi jih storil sodnik, ki je postopek vodil.
Postopek registracije pravne osebe je bil končan s pravnomočnim
sklepom o vpisu v sodni register.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Presojalo je vse
predpostavke civilnega delikta. Sodišče druge stopnje je zavrnilo
pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Presojalo je le zatrjevano protipravnost sodnikovega ravnanja. Glede
te je zavzelo stališče, da ne more biti predmet presoje v
odškodninskem sporu, ker je postopek registracije pravne osebe
pravnomočno končan. V razlogih sodbe je pritožbeno sodišče med drugim
zapisalo: 'Pravnomočna odločba ima absolutno moč: ne zato, ker je
zakonita, marveč zato, ker se šteje, da je zakonita.'
Revizijsko sodišče ni sprejelo tega stališča. Kljub temu je revizijo
tožeče stranke zavrnilo. Presodilo je namreč, da trditvena podlaga
tožbe ne daje opore za sklepanje o vzročni zvezi med zatrjevano
protipravnostjo ravnanja sodnika in nastalo škodo. V razlogih sodbe
je revizijsko sodišče med drugim zapisalo:
'Stališče pritožbenega sodišča, da pravnomočnost spornega sklepa o
vpisu v sodni register preprečuje ugotavljanje morebitne
protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu, po presoji
revizijskega sodišča ni pravilno. Zanj ni podlage ne v splošnih
določbah odškodninskega prava ne v procesnem pravu. Določbe Zakona o
kazenskem postopku (541. čl. in nasl. ZKP/77, sedaj 538. čl. in nasl.
ZKP/94) in Zakona o upravnih sporih (11. in 42. čl. ZUS), ki jih
pritožbeno sodišče omenja v obrazložitvi, urejajo druge situacije:
podlaga za odškodninski zahtevek po teh določbah ni nepravilno in
nezakonito delo organa v smislu ustavno zajamčene pravice do
povračila škode v takšnih situacijah, temveč zgolj dejstvo, da je
bila kasneje v postopku izdana drugačna odločba. Zlasti je razlika
očitna npr. v kazenskem postopku, ko je bil pripor ob izdaji sklepa o
priporu utemeljen zaradi ugotovljenega utemeljenega suma storitve
kaznivega dejanja in ugotovljene begosumnosti, priprti obdolženec pa
je bil nato s pravnomočno sodbo oproščen.
Splošna ustavna določba, po kateri ima vsakdo pravico do povračila
škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge
dejavnosti državnega organa s svojim nezakonitim in nepravilnim delom
(po sedanji ustavi: protipravnim - prim. 26 člen Ustave/91 in 248.
čl. republiške Ustave/74) stori oseba ali organ, ki tako službo
opravlja, izraža načelo, da naša država sprejema odškodninsko
odgovornost tudi zaradi morebitnega protipravnega sodnikovega
ravnanja v procesu sojenja. Natančnješih določb, ki bi pojem
civilnega delikta v tovrstnih sporih omejevale na situacije, ko škoda
ne bi izvirala iz postopka, ki je bil pravnomočno končan, naše
odškodninsko pravo ne pozna. Takšna omejitev pa tudi ne izhaja iz
učinkov pravnomočnosti sodne odločbe (v konkretnem primeru
pravnomočnega sklepa o vpisu v sodni register). Protipravnost
sodnikovega ravnanja je ena izmed predpostavk civilnega delikta. Že
zato vprašanje protipravnosti ravnanja ni predhodno vprašanje v
odškodninskem sporu in zanj v tem sporu ne velja načelo vezanosti na
pravnomočno sodno odločbo (prim. 1. odst. 12. čl. ZPP). Celo v
primeru, ko se v dveh ločenih postopkih med istima pravdnima
strankama odloča o odškodnini iz istega škodnega dogodka (npr. o
odškodnini za nepremoženjsko škodo in o renti zaradi izgube
zaslužka), sta lahko različni npr. odločitvi o odškodninski
odgovornosti (prim. stališče - bivše - XXXIX. skupne seje Zveznega
sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin ter vojaškega vrhovnega
sodišča, ki je bila 27.10.1988 v Beogradu, Poročilo VSS I-II/88, str.
5). Poleg tega v odškodninskem sporu, kakršen je obravnavani, seveda
ne gre za to, da bi se spremenilo pravno razmerje, urejeno s
pravnomočno odločbo sodišča. V takšnem sporu se odloča o pravici
oškodovanca do povrnitve škode, ki jo ta trpi zaradi nepravilnega in
nezakonitega dela sodnika. Posledica nepravilnega in nezakonitega
dela sodnika pa je lahko tudi nezakonita pravnomočna sodna odločba,
ki je z rednimi ali z izrednimi pravnimi sredstvi po pravilih
postopka zaradi najrazličnejših razlogov ni moč več izpodbijati (npr.
potek zakonitega roka za vložitev pravnega sredstva, stečaj
podjetja).
Seveda pa to še ne pomeni, da se šteje za protipravno ravnanje že
vsaka pravnomočna sodba, ki je nepravilna po presoji drugega sodnika
oz. senata. Pri presoji o tem je potrebno upoštevati naravo
sodnikovega dela. Zanjo pa je značilna prosta dokazna presoja (8. čl.
ZPP) in neodvisnost sodnikov pri sojenju na vseh stopnjah (prim. 2.
odst. prej veljavnega Zakona o rednih sodiščih in 2. odst. 11. čl.
Zakona o sodiščih). Zato zgolj morebitna drugačna presoja, zaradi
katere je lahko spremenjena ali razveljavljena izpodbijana sodba v
instančnem postopku, v odškodninskem sporu še ni podlaga za stališče,
da je bilo sodnikovo ravnanje protipravno. Ali, povedano drugače,
pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je podlaga za
odškodninsko odgovornost po že cit. ustavni določbi, ne gre preprosto
enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna
odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali
izrednimi pravnimi sredstvi. Kajti, proces odločanja v sodnih
postopkih, ki ima vsaj v kontradiktornih postopkih praviloma neugoden
izid za eno stranko, seveda sam zase ni protipravno ravnanje. Vse to
mora priti do izraza pri uporabi splošnih določb odškodninskega prava
v sporih, v katerih se zatrjuje, da je nastala škoda posledica
nezakonitega in nepravilnega dela sodnika tako glede razlage pojma
protipravnega ravnanja kot tudi glede pojmovanja odškodninske
odgovornosti.
Protipravnost sodnikovega ravnanja bi bila glede na obrazloženo tedaj
lahko predmet presoje v obravnavanem primeru, kljub temu, da se
zatrjuje, da je zaradi tega nezakonit pravnomočni sklep sodišča.'