TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Zahteva dolžnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Skladno s 4. členom pogodbe o kreditu za dolgoročno poslovanje je "rok plačila obresti datum zapadlosti, ki je naveden na obračunskem listu in na dan zapadlosti kredita". Po mnenju pritožbenega sodišča je potrebno to določilo razlagati tako, da obresti tečejo od datuma na obračunskem listu, in da jih je dolžnik dolžan plačati na dan zapadlosti kredita. Ker je prvi obrok kredita zapadel v plačilo šele 1. 7. 1997, je tega dne nastopila tudi dolžnikova obveznost plačila zapadlih obresti. Ob vložitvi predloga za izvršbo dne 13. 6. 1997 tako res niso bili podani pogoji za dovolitev izvršbe, ker pa je pred izdajo sklepa o izvršbi dne 29. 8. 1997 prvi obrok kredita že zapadel v plačilo in dolžnik svoje obveznosti kljub temu do odločanja o predlogu za izvršbo ni izpolnil, je bila s tem navedena pomanjkljivost sanirana.

Neutemeljena je nadalje dolžnikova trditev, da je konformni način izračunavanja obresti tisti način, ki preprečuje obrestovanje obresti, kjer to ni predpisano v predpisih ali pogodbi. Konformna metoda (gre za matematično metodo) je namreč metoda, ki je zgrajena na sistemu obrestnega obrestovanja, to je obračunavanju obresti z dnevnim pripisovanjem (prim. načelno pravno mnenje, obča seja VSS dne 17. 12. 1991). Zato se prepoved obrestovanja zapadlih pogodbenih ali zamudnih obresti (prvi odstavek 279. člena ZOR) ne nanaša na obračunavanje obresti po konformni metodi (ki je za obračunavanje zamudnih obresti predpisana že od uveljavitve Zakona o obrestni meri zamudnih obresti dalje). Iz 4. člena pogodbe izhaja, da sta se dolžnik in upnik dogovorila za obračunavanje obresti na konformni način. Zato je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugovor dolžnika glede obračunanih obrestnih obresti pravilno zavrnilo.

Neutemeljene so tudi dolžnikove trditve, da mu obračuni obresti niso bili vročeni, zaradi česar se o njih ni mogel izjaviti. Iz povratnice v spisu je namreč razvidno, da je bil dolžniku dne 29. 10. 1997 vročen sklep o izvršbi skupaj s prilogami, torej tudi z obračuni obresti. Povratnica je javna listina in kot takšna dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 230. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato bi dolžnik moral dokazati, da so dejstva v njej neresnično ugotovljena ali da je nepravilno sestavljena (tretji odstavek 230. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ), česar pa ni storil.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da dolžnik v svojem predlogu za odlog izvršbe ni dokazal nastanka znatnejše škode po 63. členu ZIP: sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo tako, da se je sklicevalo na določilo 71. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi kršitve postopka, saj gre za določbi, ki sta po ZIP in ZIZ enaki. Ne glede na to, ali se zadeva presoja po starem ali novem zakonu, je potrebno verjetno izkazati, da bi dolžnik z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. V zvezi z dilemo o uporabi ZIP ali ZIZ v konkretnem postopku bi določba drugega odstavka 300. člena ZIZ sicer nakazovala uporabo novega zakona. Vendar pa bi uporaba ZIZ v tej fazi povzročala retroaktivne posege v pravni položaj strank, ki sta pomemebni del postopka vodili po drugačnem procesnem režimu. Kadar bi bilo temu tako, bi po mnenju pritožbenega sodišča veljalo upoštevati določbe ZIP.

Po določilu 63. člena ZIP sodišče popolnoma ali delno odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo, poleg tega pa mora biti podan še eden od razlogov, ki so navedeni v citiranem zakonitem določilu. Utemeljena je pritožbena trditev, da je z vložitvijo ugovora z dne 4. 11. 1997 dolžnik izpolnil pogoj iz 6. točke prevega odstavka 63. člena ZIP (5. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ), vendar pa mora dolžnik poleg tega kumulativno izkazati za verjetno tudi, da bo z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik tega ni uspel izkazati. Pravni standard "znatnejša škoda" je treba namreč ovsebiniti za vsak primer posebej, kar pomeni, da je potrebna najprej ugotovitev zneska pričakovane škode, ki ga nato primerjamo z dolžnikovimi premoženjskimi razmerami, vrednostjo terjatve, upnikovimi interesi ter drugimi okoliščinami primera. Dolžnik ne le da v predlogu za odlog izvršbe ni navedel svojih premoženjskih razmer ter drugih okoliščin pomembnih za oceno, ali bi šlo za škodo, ki je znatnejša, namreč tudi ni pojasnil niti v čem konkretno naj bi bila škoda in še manj navedel znesek pričakovane škode. Glede na pritožbene navedbe, da je verjetnost škode izkazana s tem, da je dobil nalog za plačilo sodne takse preko 900.000,00 SIT, pritožbeno sodišče dolžniku pojasnjuje, da višina sodne takse ni pravno relevantna škoda, temveč mora škoda nastati posebej oziroma se mora odraziti v nekih drugih dobrinah.