TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točke I, II, III in V izreka) spremeni tako, da se glasi:

„I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. „Odredba tožene stranke o napotitvi na čakanje na delo doma z dne 22. 3. 2019 in sklep tožene stranke, ki ga je izdala odvetniška družba A. o. p., d. o. o., se odpravita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti škodo v višini 1.645,52 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2019 do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 200,11 EUR stroškov izvensodnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2019 do plačila.“

V. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrnit njene stroške postopka v znesku 1.784,63 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo."

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbe v znesku 186,66 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Glede na to, da tožnik navaja, da mu je tožena stranka odredila čakanje na delo doma, kljub temu da je zanj imela delo, tožnik uveljavlja zahtevek zaradi zatrjevanega kršenja pravic iz delovnega razmerja. Tožniku torej daje pravico vložiti tožbo na sodišče materialnopravna zakonodaja, ki ne pogojuje, da mora biti delavec zaradi ravnanja delodajalca materialno oškodovan, da mora biti v času odločanja sodišča še vedno na čakanju na delo doma, ali da se njegov delovnopravni status v času trajanja spora ne sme spremeniti tako, da bi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, na katerem so upoštevane njegove zdravstvene omejitve. Zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati pravnega interesa za vložitev tožbe v smislu določbe 274. člena ZPP.

Po določbi prvega odstavka 138. člena ZDR-1 lahko delodajalec, če začasno, vendar najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu, ne more zagotavljati dela delavcem, z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na čakanje na delo doma. Glede na navedeno pritožba tožene stranke pravilno navaja, da tožena stranka za tožnika ni imela (ustreznega) dela, čeprav je več kot eno leto po izdani odločbi ZPIZ-1 nadaljeval z delom na (neustreznem) delovnem mestu, na katerem niso bile upoštevane tožnikove omejitve.

Ker tožnik ni bil premeščen na drugo ustrezno delo, ne izpolnjuje pogojev za priznanje nadomestila za invalidnost, in sicer tretjega odstavka 124. člena ZPIZ-2, po katerem se nadomestilo za invalidnost zavarovancem izplačuje od začetka dela na drugem delovnem mestu, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti, kar izkazuje z novo pogodbo o zaposlitvi.