TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Drugi odstavek 20. člena Uredbe o zatočišču za živali prosto živečih vrst je potrebno razlagati tako da, ko stroške prevoza in izvajanja nalog zatočišča krije fizična ali pravna oseba (kršitelj), ki so ji bile živali na podlagi veljavnih predpisov zasežene ali zaplenjene, izterja te stroške tožena stranka sama od kršitelja. Enako velja glede uporabe šestega odstavka 30. člena Uredbe o ravnanju in načinih varstva pri trgovini z živalmi in rastlinami. Določila obeh Uredb tako zavezujejo toženo stranko kot tisto, ki je dolžna skrbeti za najdene bolne in tudi v skladu s predpisi zasežene živali.

Tudi, če bi plačilo pomenilo pripoznavo dolga, to ne bi ustvarilo samostojnega pravnega naslova iztoževanemu plačilu (pravni naslov je toženkina pogodbena obveznost za plačilo izvajanja dejavnosti zatočišča s strani tožeče stranke). Institut pripoznave dolga ima namreč le omejen doseg, ki je zlasti povezan z zastaranjem.