TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi:

"I. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala A.A., je nezakonita in se sklep tožene stranke št. ... z dne 3. 4. 2015 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 20. 5. 2015 v zavrnilnem delu razveljavita.

II. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko, preneha veljati dne 15. 1. 2019 na podlagi sodbe sodišča.

III. Tožena stranka je dolžna tožnico prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do 15. 1. 2019 obračunati nadomestilo bruto plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, odvesti zakonsko določene davke in prispevke ter izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi za vsak mesec od 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati denarno povračilo v znesku 18.271,33 EUR v 15 dneh, pod izvršbo.

V. Višji tožbeni zahtevek za vrnitev na delo, za priznanje obstoja delovnega razmerja ter obračun in plačilo nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov za čas od 16. 1. 2019 dalje do vrnitve na delo ter za plačilo denarnega povračila do višine osemnajstih povprečnih bruto plač se zavrne.

VI. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 4.256,58 EUR v petnajstih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 938,67 EUR v petnajstih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

V zvezi z odpovednim razlogom po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje presojalo, ali gre za kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1, ki ga stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Pri tem je izpostavilo, da se šikaniranje lahko pojavi v štirih izvršitvenih oblikah, pri čemer zadošča že pojav ene od njih, ter da je pri tem treba ugotoviti, da je zaradi ene ali več ugotovljenih izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja nastala vsaj ena od prepovedanih posledic - ponižanje ali prestrašenost oškodovanca. Ker ZDR-1 ne vsebuje definicije psihičnega nasilja (v 6. in 7. členu vsebuje le definicijo spolnega nadlegovanja, trpinčenja in diskriminacije), je pravilno presodilo, da je potrebno smiselno uporabiti definicijo psihičnega nasilja po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki kot takšno opredeljuje ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri prizadetem povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.

V obravnavni zadevi so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in sicer zato, ker ni objektivnih možnosti, da bi se tožnica vrnila na delo k toženi stranki in opravljala delo na svojem prejšnjem delovnem mestu zaradi ukinitve oddelka in izvedene reorganizacije. To dejstvo je potrebno upoštevati kot odločilno, ne glede na interes tožnice, da se vrne na delo k toženi stranki, ker ne dobi druge zaposlitve.