TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi okrožne državne tožilke in pooblaščenke oškodovane B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Ocena sodišča prve stopnje o doseženem dokaznem standardu za utemeljeni sum temelji na dokaznem gradivu, ki ga je imela državna tožilka ob vložitvi obtožnice. Pomeni, da mora ta temeljiti na dokazih kot rezultatih zbranih obvestil in opravljenih procesnih dejanj v predkazenskem postopku ter preiskavi, ki jih z verjetnostnimi zaključki oziroma domnevami ni mogoče nadomestiti.

Čeprav je iz podatkov spisa razvidno, da je bil predkazenski postopek usmerjen v preiskavo širokega kroga možnih storilcev, pa to še ne more zadostovati za osredotočenost suma na obdolženca. Ugotavljanje identitete storilca z metodo eliminacije in poenostavljenega rangiranja oseb interesa, izključno glede na njihov motiv in ne glede na vsebino zbranih dokazov, vodi do nesmiselnega zaključka, da je v odsotnosti drugih morebitnih storilcev, storilec kaznivega dejanja tisti z najizrazitejšim motivom, zaradi česar končno niti drugih dokazov ne bi bilo treba zbirati oziroma jih pridobiti.

Po zasnovi tako imenovanega mešanega tipa kazenskega postopka, kot je uveljavljen v ZKP, je dokazno breme (onus probandi) na upravičenemu tožilcu in subsidiarno ali podrejeno na sodišču, ki je skladno z načelom iskanja materialne resnice, po instrukcijski maksimi dolžno ugotavljati vsa dejstva, ki obdolženca obremenjujejo kot tudi tista, ki ga razbremenjujejo. Vendar pa je subsidiarnost treba razumeti tako, da sodišče ne sme prevzemati vloge državnega tožilca kot organa pregona oziroma vloge policistov kot organa odkrivanja storilcev, temveč je glede na posamezno fazo kazenskega postopka vezano na vsebino akta, o katerem mora odločiti. Podlage za akt, konkretno za obtožbo v zvezi s kaznivim dejanjem, morajo biti raziskane že pred vložitvijo, saj ni naloga sodišča, da na glavni obravnavi pridobiva dokaze, s katerimi bi se šele preverjal obstoj tega dokaznega standarda ter potrjevale oškodovankine navedbe.

Pripisovanje okoliščine obdolžencu, da prva hišna preiskava ni bila opravljena v obsegu, kot je to dovoljevala odredba z dne 16. 6. 2019, kakor tudi navedbe, da je imel obdolženec šest dni po storitvi kaznivega dejanja dovolj časa, da se na drugo hišno preiskavo pripravi in prikrije vse sledi, je zgrešeno. Ravnanja policistov oziroma udeležencev, ki so bili na kraju kaznivega dejanja, ki jih pritožnica ocenjuje za neustrezna, ne morejo biti obremenilni indic za obdolženca.

Odločilno je namreč, da so bili predmeti, povezani s kaznivim dejanjem, iskani tako ob ogledu kot tudi pri opravljanju (dveh) hišnih preiskav, dejstvo da niso bili najdeni, pa ne more obremenjevati in to celo do stopnje utemeljenega suma, obdolženca kot neposrednega storilca kaznivega dejanja po vloženi obtožbi.