TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa v II. točki izreka spremeni tako, da se na novo glasi:

"II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 574,91 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 222,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da mu je sodišče prve stopnje zmotno naložilo v plačilo za 100 % povečane stroške tožene stranke po tar. št. 15/1c OT. V skladu s tem določilom OT se sicer v zadevah, opredeljenih pod tar. št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %, vendar pa to zvišanje temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti (14. člen URS). Odločitev, da mora delavec v individualnih delovnih sporih v primeru neuspeha nasprotni stranki povrniti dvojne stroške zgolj zato, ker je nasprotna stranka delodajalec, je tudi v nasprotju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke v postopku.

Sodniki so v skladu s 125. členom URS pri odločanju vezani le na ustavo in zakon. Iz določb URS ne izhaja, da bi moralo sodišče začeti postopek presoje ustavnosti tudi v zvezi s podzakonskimi akti, kar pomeni, da mora pri odločanju samo izločiti nezakonite ali protiustavne podzakonske predpise. Teh aktov pri odločanju ne sme uporabiti. Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Pdp 683/2018 z dne 19. 11. 2018, zavzelo stališče, da je ustavno skladno presojo treba uporabiti tudi pri odločanju o stroških postopka. Ker je sodišče prve stopnje odločilo skladno z ustavno spornim določilom tar. št. 15/1c OT, je izpodbijana odločitev v tem delu napačna.