TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 734/2002 z dne 15. 5. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. P 98/2000 z dne 20. 3. 2002 se ne sprejme.

Obrazložitev izpodbijanih sodnih odločb že v delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da ima nova pot številne pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba odpraviti, da bi bili poti primerljivi, zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka za prestavitev služnosti. Ustavno sodišče je ugotovilo, da v njem ni zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato očitki (procesne in materialne narave) pritožnikov v ustavni pritožbi, ki se nanašajo na drugi del razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka, to je na ugotovitve v zvezi z obračanjem tovornjakov pred hišo tožencev na stari in novi poti, za odločitev o ustavni pritožbi niso relevantni. V pravilnost teh odločitev sodišča o primerljivosti poti se Ustavno sodišče ne more spuščati, kršitve pravice pritožnikov do zasebne lastnine pa sodišče niti s stališčem, da mora ponujena, nova služnostna pot toženi stranki omogočati izvrševanje vseh dosedanjih služnostnih upravičenj, ki jih je imel na prejšnji poti, niti z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za prestavitev služnosti ni storilo. Prav tako ni utemeljen očitek o arbitrarnosti izpodbijanih sodb in s tem kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Tako sodišče prve stopnje kot tudi Višje sodišče pa sta navedli bistvene pravne razloge za svojo odločitev. Obe sodišči sta v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz 22. člena Ustave svoji odločbi ustrezno obrazložili. Pritožnika ne navedeta nobene konkretne okoliščine, ki bila zbujala dvom v nepristranskost sojenja, zato kršitve pravice iz drugega odstavka 23. člena Ustave nista izkazala. Ustavno sodišče je sodbo Višjega sodišča glede morebitne kršitve pravice iz 25. člena Ustave preizkusilo z vidika kriterijev, ki so del ustaljene ustavnosodne presoje in po presoji Ustavnega sodišča sodba tem kriterijem zadošča.