TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi delna zamudna sodba.

Če iz opisanega življenjskega primera ne izhaja pravna posledica, je tožba nesklepčna. Pri izdaji neprave zamudne sodbe je potreben zadržan pristop, ker se zamudna sodba izda po uradni dolžnosti v fazi postopka, ko položaj tožnika ni povsem uravnotežen s položajem toženca. Ko sodišče ugotovi dvomljivo nesklepčnost, mora tožnika na to opozoriti (torej ne le takrat, ko je prepričano, da je mogoče nesklepčnost odpraviti) in mu dati možnost, da nesklepčnost odpravi.

Če tožnik v pritožbi trdi, da gre za odpravljivo nesklepčnost tožbe, ker v tožbi ni navedel vseh odločilnih dejstev in da bi mu moralo sodišče prve stopnje dati primeren rok za odpravo te nesklepčnosti, mora v pritožbi zoper nepravo zamudno sodbo navesti dejstva oziroma vsaj nekatera dejstva, ki potrjujejo njegove navedbe, da bi lahko odpravil nesklepčnost tožbe, če bi mu sodišče prve stopnje določilo rok za odpravo nesklepčnosti tožbe oziroma mora v pritožbi zatrjevati, da potrebuje dodaten rok za pridobitev dejstev s katerimi bi lahko odpravil nesklepčnost tožbe.

Za izbrisno tožbo je aktivno legitimiran tudi obligacijski upravičenec (na primer prvi kupec nepremičnine v primeru večkratne prodaje), ki je upravičen zahtevati vpis, pri čemer ga je nedobroverni kasnejši pridobitelj prehitel z vknjižbo. Pošteni prvi pridobitelj pa lahko poleg izbrisnega zahtevka, ki ga uveljavlja zoper odsvojitelja in kasnejšega pridobitelja (kot nujnima sospornikoma), uveljavlja proti odsvojitelju še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni ustrezno pravno sredstvo za vračilo nepremičnine, ki je bila odsvojena na podlagi nične pogodbe. S tako postavljenim zahtevkom se zahteva izpolnitev neke obveznosti. Ta obveznost praviloma izvira iz pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), zato bi bilo razširjanje instituta izstavitve zemljiškoknjižne listine preko meja pravnoposlovne obveznostne sfere konceptualno zgrešeno.

Večvrednost nepremičnine zaradi vlaganj je lahko pravni temelj za plačilo dosežene koristi le proti tistemu, ki je bil lastnik nepremičnine, ko je prišlo do neupravičene pridobitve oziroma prikrajšanja.