TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod

Slovenija je tudi letos vpletena v enega pomembnejših procesov na področju javnega zdravja in zdravstvene politike, ki se hitro odvijajo po vsej Evropi. Vtis je, da je Slovenija želela biti celo najhitrejša, prva med državami, ki vstopajo v ta proces. Tako je hitro sprejela nov zakon, ki želi uzakoniti medicinsko pomoč pri aktivni evtanaziji in pomoč pri »prostovoljnem« končanju življenja ali pomoči pri samomoru.

Javnost ponovno ni prejela pojasnila, kaj novi Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja[1] dejansko pomeni in o čem se bo dejansko odločalo na nedeljskem referendumu (23. november 2025). Javnomnenjske raziskave naj bi pred referendumom kazale, da bo večina volivcev, ki se bodo udeležili referenduma, glasovala za zakon, ob tradicionalnih okoliščinah, da se kvalificirana večina volivcev tudi tokrat ne bo udeležila glasovanja na referendumu.

V javnih razpravah, v katerih so sodelovali predstavniki dnevne politike, javnega zdravstva, organizacij civilne družbe, prepoznavnih posameznikov, zainteresirane javnosti, pa tudi v izjavah in komentarjih na družbenih omrežjih, je bilo izraženo skoraj vse, razen dejstev in bistva zadeve.

Predlog zakona, ki naslavlja pomoč pri končanju življenja in evtanazijo, je desetletja predstavljal kompleksno moralno, filozofsko in pravno dilemo, ki je zahtevala skrbno tehtanje etičnih vrednot (o tem sem, v povsem drugih okoliščinah in kontekstu, že pisal[2]). Tradicionalna etika je pogojno podporo aktivni evtanaziji omejevala na izjemne primere neznosnega in neozdravljivega trpljenja, kjer ni bilo na voljo nobenih drugih rešitev. S tem so se pravno-filozofske analize preusmerile v razmislek, ali lahko prepoznamo »pravico do smrti« kot »vstop v razširjeno polje svobode«.[3]

Toda okoliščine današnjega pospešenega sprejemanja takšne zakonodaje po Evropi in svetu se dramatično razlikujejo od teh klasičnih izhodišč. Hitri zakonodajni zagon ne odraža toliko moralnega napredka, kot odraz sistemskega procesa umika zdravljenja in prikrivanja uspešnih terapevtskih alternativ, z nezanemarljivo vlogo latentnih ekonomskih dejavnikov. Referendumsko vprašanje zato ni več le vprašanje milosti, ampak razgalja, ali bomo kot družba legalizirali zamenjavo kurativne in celostne medicine z asistirano smrtjo.

2. Pravno-etična razlika: ne pravica do smrti, najprej pravica do dostojanstvenega življenja

Pravno-filozofska analiza je dolgo poudarjala bistveno razliko: pravica do smrti ni ne ustavna, ne temeljna človekova pravica. Če bi bila pravica, bi pravni sistem moral omogočiti njeno učinkovito uresničitev v praksi, kar je nekaj povsem drugega kot gola dejanska možnost, da človek konča svoje življenje.

Temeljni pravni in etični prelom v razpravi se nahaja v pozitivni ustavnopravni obveznosti države, ki izhaja iz varstva pravice do življenja in dostojanstva. Država mora storiti vse, kar je od nje razumno pričakovati, da razvije, financira in zagotovi učinkovit, dostopen in dobro voden sistem celostne paliativne oskrbe in hospicov. Ta dolžnost je bila v slovenskem prostoru večkrat izpostavljena kot spregledana protiustavnost glede umiranja.[4]

Če država tej obveznosti ne zadosti, mora biti odgovorna za kršitev pravice do življenja. V takem kontekstu ni mogoče govoriti o pristni in svobodni prostovoljnosti. Če je asistirana smrt ponujena kot alternativa neobstoječi ali nedostopni paliativni oskrbi – ali, še huje, nedostopnemu kurativnemu zdravljenju – to ni avtonomna izbira, temveč izsiljena odločitev med trpljenjem in smrtjo. Zakonodaja o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v tem primeru zgolj formalizira sistemsko opustitev dolžnega ravnanja.

3. Evtanazija kot napaka socialne politike in ekonomski pritiski

Kritiki menijo, da hitenje z legalizacijo evtanazije in pomoči pri samomoru (ang. Medical Aid in Dying – MAiD oziroma Physician-Assisted Suicide – PAS) predstavlja »neuspelo socialno politiko«.[5] Namesto zagotavljanja potrebne podpore, nege in zdravljenja, se ponuja rešitev, ki je hitra in dokončna.

Ekonomska racionalizacija: najbolj vznemirljiv argument je vloga ekonomskih dejavnikov. Legalizacija MAiD neizogibno sproži diskusije o potencialnih prihrankih v zdravstvenih sistemih. Študije v Kanadi so izračunale, da bi MAiD lahko letno prihranila milijone evrov/dolarjev, predvsem zaradi krajšega obdobja dragih hospitalizacij in intenzivnega zdravljenja ob koncu življenja.[6]

Navzkrižje interesov: kljub poudarjanju avtonomije, kritične (ne-mainstream) analize (kontekstualno logično) svarijo, da se s tem terapevtsko ubijanje formalno promovira v »medicinsko dobrino«, kar postane legitimna »opcija« pri upravljanju zdravstvenih virov.[7] Ustvarja se resno navzkrižje interesov med organizacijo, ki mora uravnotežiti svoje račune in bolnikovimi potrebami po dragi negi.

4. Nevarnost »drseče strmine« in krhkost ranljivih

Osrednji argument proti legalizaciji evtanazije je nerešljiv etični konflikt med zadovoljevanjem individualne zahteve po terapevtski smrti in zagotavljanjem, da ranljivi, nekompetentni ali nemočni pacienti ne bodo dobili usodne terapije kot »rešitve v njihovem najboljšem interesu«.[8]

Argument drseče strmine (ang. slippery slope) opozarja na erozijo prvotnih strogih kriterijev:[9]

• razširitev kriterijev: zakoni, ki se sprva nanašajo le na neozdravljivo bolne in hudo trpeče, se sčasoma razširijo tudi na kronične in psihološke bolezni, kot se je zgodilo v nekaterih državah Beneluksa in v Kanadi;
• pritisk na ranljive: za ranljive skupine (revni, starejši, tisti s posebnimi potrebami) se pritisk, da »ne bi bili v breme« družini ali državi, dramatično poveča. Izkazalo se je, da ranljivi pacienti z nizkim socio-ekonomskim statusom težje zagovarjajo svoje pravice do celostne oskrbe, kar poveča tveganje za izbiro MAiD iz obupa.[10] Če se družba v osnovi razume kot ableistična, kjer se življenja invalidov, starejših ali duševno bolnih smatrajo za manj vredna, legalizacija ustvarja nevaren precedens.

5. Vprašanje »neozdravljivosti«: ignoriranje terapevtskih alternativ

Najbolj vznemirljiv argument, ki ga prinašajo nekateri znanstveni viri, pa je, da sistem s hitenjem z evtanazijo (morda? ne, zares!) prikriva ali ignorira obstoj potencialnih kurativnih ali izboljševalnih rešitev za bolezni, ki jih razglaša za »neozdravljive«.

Preusmerjena zdravila proti raku: mainstream medicina običajno ne vključuje v oskrbo protokolov, ki temeljijo na preusmerjenih zdravilih (ang. repurposed drugs). Kljub temu so v recenziranih publikacijah opisi primerov (ang. case reports) pokazali na protitumorski potencial nekaterih cenovno dostopnih, netoksičnih zdravil, kot sta Ivermektin in Fenbendazol, ki so v kombinaciji z drugimi snovmi pri bolnikih z napredovalim rakom dosegli popolno ali skoraj popolno remisijo.[11]

Patologija kroničnih stanj: podobno velja za kronične in onesposabljajoče bolezni, kot je »dolgi COVID« (PASC), ki v nekaterih državah že postaja razlog za prošnje za evtanazijo. Raziskave so identificirale patološko podlago simptomov (utrujenost, »možganska megla«) v fibrin amiloidnih mikrociklih (ang. fibrinaloid microclots).[12] Poročila kažejo, da posebej nadzorovana trojna antikoagulantna terapija omogoča odstranitev teh mikrociklov in s tem razrešitev vztrajnih simptomov.[13]

Če se evtanazija ponuja osebam, ne da bi jim bil omogočen dostop do testiranja in zdravljenja po teh – vse bolj objavljenih tudi v recenziranih (mainstream kriterij) revijah – protokolih, to ni le neetično, temveč gre za sistemsko odtegovanje vitalnih informacij. V takih okoliščinah voljnost izbire preneha obstajati; nadomesti jo opustitev dolžnega ravnanja zdravstvenega sistema.

6. Sklep: odgovornost pred usmrtitvijo

Referendumsko vprašanje nas sili, da prenehamo evtanazijo obravnavati kot izolirano etično vprašanje. Izziv ni, ali v skrajnih primerih dovoliti dostojno smrt, temveč, ali jo smemo ponuditi kot alternativo zdravljenju, ki je – sodeč po kritičnih pravnih analizah in nekaterih novih medicinskih virih – morda povsem dosegljivo, a zamolčano ali sistemsko onemogočeno.

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, sprejet v trenutnem kontekstu sistemskih neuspehov, ekonomske racionalizacije in prikrivanja kurativnih možnosti, bi tako legaliziral sistemsko malomarnost, namesto, da bi zaščitil avtonomijo. Resnično spoštovanje človekovega dostojanstva in vstop v »razširjeno polje svobode« sta možna šele takrat, ko so izčrpane in ponujene vse možnosti: od učinkovite kurativne nege, ki ne ignorira novih dognanj, do popolnoma razvite in dostopne paliativne oskrbe.

Vsi mediji so tudi ta pojasnila cenzurirali. Tokrat tudi ne-mainstream mediji. Z družbenih omrežij pa je nazorno razvidno, da jih je razumela le neznatna peščica ljudi.

7. Post scriptum

Čeprav so javnomnenjske raziskave, ki so jih pred referendumom objavili glavni mediji, nakazovale, da bo zakon potrjen se je zgodilo nasprotno. Referenduma se je udeležilo več volivcev, kot je bilo pričakovano. Rezultat je bil tesan: 53,46 odstotka proti, 46,56 odstotka za. Dodatni ustavni pogoj za zavrnitev zakona je bil, da mora vsaj ena petina vseh volilnih upravičencev glasovati proti njegovemu sprejetju. To se je zgodilo, saj je proti glasovalo 369.513 volivcev.[14] Zato ta zakon v Sloveniji zaenkrat ne bo začel veljati. V skladu s pravnim okvirom (Zakon o referendumu in ljudski iniciativi, 25. člen) bo tako ostalo vsaj eno leto.

Opombe:

[1] Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ, EPA 1920-IX) (29. 11. 2025).

[2] Npr. v Andraž Teršek: Smrt in milost: ustavnopravni (pre)obrat?, v: Poligrafi, 15 (2011) 58/60.

[3] Glej Andraž Teršek: Pravica do smrti: vstop v razširjeno polje svobode, v: Pravnik, 129 (2012) 7-8, str. 541–556.

[4] Glej Andraž Teršek: Let us not neglect or even put it aside, v: Obzornik zdravstvene nege, 54 (2020) 4.

[5] John Keown: Euthanasia, Ethics and Public Policy. Conclusion. Cambridge University Press, Cambridge 2018.

[6] Prim. Aaron J. Trachtenberg in Braden Manns: Cost analysis of medical assistance in dying in Canada, v: CMAJ (Canadian Medical Association Journal), 189(3), E101-E107, 2018.

[7] Prim. Alliance VITA: End of life Law: Can One Ignore Economic Pressures? Alliance VITA, 2024; Robert J. D. George, Ilora G. Finlay, David Jeffrey: Legalised euthanasia will violate the rights of vulnerable patients, v: Postgraduate Medical Journal (PMC), 81 (959), 2005.

[8] Prav tam. Op.: znanec je prejel točno to – ponudbo za evtanazijo –, ko je na kliniko v Švici poslal medicinsko dokumentacijo in prosil za oceno o možnosti zdravljenja hude črevesne bolezni; »če ne zmorete več, lahko pridete na evtanazijo«, je bil odgovor.

[9] J. Keown, nav. delo.

[10] Prim. Donald A Redelmeier, Kelvin Ng, Deva Thiruchelvam, Eldar Shafir: Association of socioeconomic status with medical assistance in dying: a case–control analysis, v: BMJ Open, 11(5), 2021.

[11] William Makis, Ilyes Baghli, Pierrick Martinez: Fenbendazole as an Anticancer Agent? A Case Series of Self-Administration in Three Patients, v: Case Reports in Oncology, 18(1), 2025; Paul Marik, Justus Hope: Preventing Cancer: The ROOT Protocols, v: Journal of Independent Medicine, 1 (2025) 4.

[12] Douglas Kell, Jako Laubscher, Etheresia Pretorius: A central role for amyloid fibrin microclots in long COVID/PASC: origins and therapeutic implications, v: Biochemical Journal, 479(4), 2022.

[13] Prav tam.

[14] Državna volilna komisija: <https://volitve.dvk-rs.si/referendum-zppkz/#/rezultati> (28. 11. 2025).