TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Glede na gornje ugotovitve je zaključiti, da v času uveljavitve stanovanjskega zakona ni obstajal noben razlog za odklonitev prodaje spornega stanovanja po drugem odstavku 128. člena SZ. Ti razlogi bi morali biti podani že ob uveljavitvi novega zakona. Spremenjene okoliščine v teku dvoletnega odkupnega roka po 123. členu SZ bi lahko pomenile oviro za prodajo le v primeru, če bi šlo za zlorabo pravic. Toda ta zloraba bi morala izvirati iz okoliščin, ki so obstajale v času uveljavitve stanovanjskega zakona oziroma tedaj, ko je tožnica pridobila pravico do odkupa po 117. členu SZ. Doslej ugotovljene okoliščine pa na tako zlorabo ne kažejo. Poleg tega pa sta sodišči druge in prve stopnje delno zmotno interpretirali tudi termin "uporabe stanovanja za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb". Ta termin je namreč uzakonjal drugi odstavek 1. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, ki pa je vseboval oziroma zagotavljal tudi trajnost stanovanjske pravice. Trajno pa stanovanjska pravica ni bila zagotovljena imetnikom pravice na službenih stanovanjih, ker so na njih pridobili zgolj pravico do začasne uporabe. Na podlagi povedanega je mogoče zaključiti, da tožnici ne bi bilo mogoče odpovedati stanovanjskega razmerja po določbah ZSR v času njegove veljavnosti, kar pomeni, da v tem primeru ne bi šlo za primer, ko bi bilo mogoče tožnici odpovedati stanovanjsko razmerje v smislu drugega odstavka 128. člena SZ in v katerem primeru lastnik spornega stanovanja ne bi bil dolžan le-tega prodati imetniku stanovanjske pravice oziroma tožnici. Zato na tožničino pravico do odkupa ne bi mogla vplivati okoliščina, da živi z družino od začetka 1993 v moževem službenem stanovanju.