TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija prve in druge toženke se zavrne.

II. Revizija tretjega toženca se zavrne.

III. Prva in druga toženka ter tretji toženec sami krijejo svoje revizijske stroške.

IV. Prva in druga toženka morata tožeči stranki nerazdelno povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 5.039,82 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

V. Tretji toženec mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 5.039,82 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

V skladu z drugim odstavkom 72. členu ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Ko gre za zahtevo za izločitev sodnika višjega sodišča, to pomeni, da lahko stranka zahteva njegovo izločitev do izdaje pritožbene odločbe oziroma do trenutka, ko ji sodišče pošlje pisni odpravek odločbe.

Sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti.

Izhajajoč iz pridobljenih pravic v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu, tranzicije teh pravic v nov sistem stvarnega prava in stanja (ne)urejenosti zemljiškoknjižnih pravic z dejanskimi, ob relativiziranem pomenu načela zaupanja v zemljiško knjigo v primerih tranzicije in nevarnosti nadaljnjih pogodbenih razpolaganj, je tako treba tožnikom priznati pravni interes za ugotovitveno tožbo, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do nastanka večje premoženjske škode, hujših socialnih posledic, pa tudi ogrožanja pravne varnosti na nepremičninskem trgu in družbenem življenju nasploh.

Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da razmerij, ki so nastala v preteklosti, ni mogoče reševati s sedaj jasno opredeljenimi instituti in pravili stvarnega prava v smislu klasičnega civilnega prava, pač pa je treba v okviru pravil, veljavnih v času pridobitve pravic, etažnim lastnikom pridobljene pravice priznati tudi sedaj.

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ZLNDL ne vsebuje domnev o lastništvu v smislu, da bi se domnevalo, da je pravna oseba, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice uporabe, lastnik nepremičnine.

V vsakem konkretnem primeru je treba pri presoji pravnega vprašanja, ali ima določeno zemljišče status funkcionalnega zemljišča ali ne, izhajati iz prostorskih aktov, veljavnih v času gradnje objekta.

Revizijsko sodišče sprejema stališče sodišča druge stopnje, da - z vidika manj toge stvarnopravne ureditve v času gradnje soseske B. - ni izključeno, da je bil z zazidalnim načrtom predviden soobstoj površin za mirujoči promet na nivoju terena (kot skupnega funkcionalnega zemljišča stanovanjskih stavb) ter podzemnih garaž pod tem zemljiščem. Odločilno je ravno dejstvo, da so bile predvidene podzemne in ne nadzemne garaže.