Odločba o ugotovitvi, da 222. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ ni bil v neskladju z Ustavo

925. Odločba o ugotovitvi, da 222. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ ni bil v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-122/15-11   U-I-199/15-6

Datum: 17. 3. 2016

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevama Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, na seji 17. marca 2016  

Člen 222 Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12, 105/12, 85/14, 95/14, 90/15 in 102/15) ni bil v neskladju z Ustavo.  

Predlagatelj (Delovno in socialno sodišče v Ljubljani) je prekinil dva socialna spora. V prvem tožnica zahteva odpravo odločb Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZEM) z dne 23. 7. 2012 in 3. 2. 2014, na podlagi katerih je z dnem 1. 6. 2012 prenehala veljati predhodna odločba CSD z dne 21. 2. 2012 glede pravice tožnice do brezplačnega vrtca za drugega otroka v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, tožnici pa je bilo v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2012 za tega otroka določeno plačilo vrtca v višini 23,1 % cene programa. V drugem prekinjenem socialnem sporu tožnik zahteva odpravo odločb CSD in MDDSZEM z dne 23. 7. 2012 in 8. 8. 2014, na podlagi katerih je z dnem 1. 6. 2012 prenehala veljati predhodna odločba CSD z dne 24. 4. 2012 glede pravice tožnika do brezplačnega vrtca za drugega otroka v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, tožniku pa je bilo v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2012 za tega otroka prav tako določeno plačilo vrtca v višini 23,1 % cene programa. Predlagatelj v zvezi s prekinjenima postopkoma vlaga zahtevi za oceno ustavnosti 222. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) kot pravne podlage za izdajo izpodbijanih odločb. Zatrjuje neskladje te zakonske določbe z 2., 14., 53. in 158. členom Ustave. Predlagatelj navaja, da izpodbijana ureditev posega v pridobljene pravice tožnice oziroma tožnika in je posredno diskriminacijska ter v neskladju z načelom enakosti pred zakonom ter z ustavnimi določbami o varovanju družine. Po njegovem mnenju za poslabšanje položaja posameznikov, kot posledice izpodbijane zakonske ureditve, ni videti razlogov, utemeljenih v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Predlagatelj meni namreč, da mora imeti, ob splošno znani oceni stanja natalitete v Republiki Sloveniji, varstvo družine prednost pred ciljem vzdržnosti javnih financ. Opozarja, da je do spremembe pravnega položaja tožnice prišlo med uživanjem pravice, ki ji je bila priznana s pravnomočno odločbo. Sprememba naj bi bila nepredvidljiva, poleg tega pa prizadetim naj ne bi bil dan na voljo ustrezen čas za prilagoditev novi ureditvi. Izpodbijana ureditev naj bi pomenila odmik od načela varstva družine, ki naj bi ga država sicer vseskozi zagovarjala. Po mnenju predlagatelja pa takšna ureditev tudi ni bistveno vplivala na povečano zmožnost države za zagotavljanje drugih socialnih pravic.  

Ustavno sodišče je zahtevo v zadevi št. U-I-122/15 poslalo Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril. Zahteve v zadevi št. U-I-199/15 ni pošiljajo v odgovor, saj predlagatelj v obeh zahtevah uveljavlja iste razloge za protiustavnost izpodbijane določbe.

Pojasnila v zvezi z zahtevo (št. U-I-122/15) je Ustavnemu sodišču poslala Vlada. V mnenju navaja, da je v Republiki Sloveniji zagotovljena visoka stopnja kvalitete sistema javnih vrtcev, ki so hkrati tudi finančno dostopni. To naj bi se odražalo v visokem deležu vključenosti otrok v vrtec, ki naj bi se tudi v obdobju po sprejetju ZUJF še vedno poviševal. Vlada pojasnjuje, da pomeni znižano plačilo vrtca posebno pravico iz naslova socialne varnosti, ki upravičencem pripada brez predhodnih vplačil, kar sicer velja za tipične socialne pravice, obseg te pravice pa naj bi bil odvisen od finančnih zmožnosti države in občin. V nadaljevanju mnenja Vlada opozarja, da se lahko obseg pravice do znižanega plačila vrtca spremeni tudi zaradi individualnih okoliščin na strani upravičenca in to vsak mesec. Sicer pa meni, da se v primeru poslabšanja javno finančnega stanja država lahko odzove tako, da sprejema zakone, s katerimi se obseg določenih pravic prilagodi javno finančnim zmožnostim. Glede samih razlogov za sprejetje ZUJF se Vlada sklicuje na zakonodajno gradivo. Izpodbijani ukrep naj ne bi bil arbitraren. Država naj bi v plačila staršev posegla zelo zmerno oziroma v omejenem obsegu. Zato očitki o kršitvi načela enakosti pred zakonom in posredni diskriminaciji naj ne bi bili umestni. Po mnenju Vlade tudi ne vzdrži očitek predlagatelja o neskladju izpodbijane ureditve z 2. in 158. členom Ustave. V zvezi s tem se sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča, v kateri naj bi se Ustavno sodišče sklicevalo na primere nemškega prava, ki naj bi poznalo tudi zakonodajne posege v dotlej priznane pravice iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Vlada navaja, da naj bi šlo pri tem za tehtanje med upravičenimi pričakovanji državljana, da se njegove dotlej priznane pravice ne bodo zmanjšale, in potrebo demokratične države, da svojo zakonodajo stalno prilagaja spremenjenim socialnim in gospodarskim okoliščinam.

Ustavno sodišče je mnenje Vlade poslalo predlagatelju, ki se o njem ni izjavil.