Odločba o ugotovitvi, da je drugi odstavek 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kolikor se nanaša na zavarovance iz sedme alineje 34. člena istega zakona, v neskladju z Ustavo

4010. Odločba o ugotovitvi, da je drugi odstavek 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kolikor se nanaša na zavarovance iz sedme alineje 34. člena istega zakona, v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-287/10-11

Datum: 3. 11. 2011

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, za­četem z zahtevama Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, na seji 3. no­vembra 2011

Drugi odstavek 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo) je, kolikor se nanaša na zavarovance iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena Zakona o pokojnin­skem in invalidskem zavarovanju, v neskladju z Ustavo.

Državni zbor Republike Slovenije mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljenega neskladja pridobi zavaro­vanec, ki je ob nastanku invalidnosti vključen v obvezno zava­rovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, pravice za primer invalidnosti III. kategorije pod pogoji iz 29. točke obrazložitve te odločbe.

Vrhovno sodišče je s sklepi št. VIII Ips 207/2008, št. VIII Ips 298/2008, št. VIII Ips 439/2008, št. VIII Ips 467/2008 in št. VIII Ips 24/2009, vsi z dne 21. 12. 2010, prekinilo revizijske postopke in na podlagi 156. člena Ustave ter 23. člena Za­kona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZUstS) zahtevalo oceno ustavnosti drugega odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), kolikor se nanaša na zavarovance iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Navaja, da uveljavljajo tožniki, ki so invalidi III. kategorije, pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju obvezno zavarovanje) kot brez­poselne osebe, vpisane v evidenco brezposelnih pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.1 Ker tem zavarovancem izpodbijana določba odreka pridobitev pravic iz invalidskega za­varovanja za primer invalidnosti III. kategorije, Vrhovno sodišče zatrjuje njeno neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 52. člena Ustave ter s 50. členom Ustave. Navaja namreč, da naj bi bilo kršeno temeljno načelo zagotavljanja pravic z obveznim zavarovanjem na podlagi dela, prispevkov ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti iz prvega odstavka 3. člena ZPIZ-1. Zavarovanec pridobi pravice iz obve­znega zavarovanja na podlagi plačila prispevkov (peti odstavek 7. člena ZPIZ-1). Osnova, od katere plačujejo prispevke zava­rovanci iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, naj bi bila sicer nižja od osnove, od katere plačujejo prispevke zavarovanci, ki so obvezno zavarovani po samem zakonu, in tudi zavarovanci iz nekaterih drugih alinej prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, vendar naj bi višina osnove ne mogla biti razlog za različno obravnavanje, saj naj bi bilo samo po sebi umevno, da so osnove za obračun prispevkov različne. Vrhov­no sodišče dodaja, da če je oseba, ki je prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, ob nastanku invalidnosti III. kategorije zavarovana za vse primere (plačuje prispevke po sedmem odstavku 209. člena ali drugem odstavku 210. člena ZPIZ-1), je njen položaj enak položaju osebe, ki je po samem zakonu obvezno zavarovana za enak obseg pravic (za vse primere za­varovanja). Če je oseba, ki je prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, ob nastanku invalidnosti III. kategorije zavarovana za ožji obseg, pa je pretežni del skupnega obveznega zavaro­vanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegla v zavarovanju za vse primere, naj bi bil njen položaj enak položaju osebe, pri kateri je nastopila invalidnost I. ali II. kategorije. Če je oseba, ki je prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, ob na­stanku invalidnosti III. kategorije zavarovana za vse primere zavarovanja ali je bila za vse primere zavarovana pretežni del skupnega obveznega zavarovanja ter izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene z ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidske pokojnine (68. člen ZPIZ-1), naj bi bil njen položaj (najmanj) enak položaju osebe iz 29. člena ZPIZ-1, ki ob nastanku invalidnosti niti ni zavarovana. Vrhovno sodišče zato meni, da ni razloga, da so osebe, ki so prosto­voljno vključene v obvezno zavarovanje, v primeru invalidnosti III. kategorije drugače obravnavane kot osebe, zavarovane na isti podlagi v primeru invalidnosti I. ali II. kategorije, ali kot osebe, ki so ob nastanku invalidnosti obvezno zavarovane, ali kot osebe iz 29. člena ZPIZ-1, ki ob nastanku invalidnosti niso več obvezno zavarovane. Glede na to, da določene pravice iz invalidskega zavarovanja zagotavlja delodajalec, je sicer logično, da kljub enakim položajem zavarovanci, ki so obve­zno zavarovani, in zavarovanci, ki so prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje, ne morejo imeti enakih pravic, vendar jim mora biti zagotovljena enaka raven varstva v obsegu, ki je glede na naravo njihovega statusa mogoč.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sklepom št. Ps 1516/2008 z dne 12. 5. 2009 prekinilo postopek odlo­čanja v socialnem sporu za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in tudi zahtevalo oceno ustavnosti iste določbe. Zavarovance, ki so obvezno zavarovani po samem zakonu, in sicer na podlagi delovnega razmerja, primerja z zavarovanci, ki so prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje. Navaja, da naj bi bila izpodbijana določba sporna, ker določa pravice le na podlagi trenutnega statusa zavarovanca ob nastanku invali­dnosti, ne upošteva pa gostote niti pretežnosti zavarovanja, kar pomeni, da odvzema pravice, ki so že bile pridobljene na podlagi obveznega zavarovanja. Izpodbijana določba naj bi bila sporna tudi z vidika načela enakosti, in sicer glede na plačilo prispevkov za obvezno zavarovanje ter iz tega naslova izhajajočih pravic invalidov III. kategorije invalidnosti. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani navaja, da se pravice iz obveznega zavarovanja (med katere sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja) praviloma pridobijo na podlagi plačila prispevkov. Tožnik iz prekinjenega sodnega postopka naj bi plačeval prispevke ves čas, ko je bil v delovnem razmerju, in naj bi imel iz tega naslova več kot 30 let delovne dobe. Delovno razmerje naj bi mu prenehalo zaradi stečaja delodajalca, torej neodvisno od njegove volje oziroma brez njegove krivde. S prostovoljnim vstopom v obvezno zavaro­vanje naj bi zopet pridobil lastnost zavarovanca. Vendar naj bi bil zaradi izpodbijane določbe celo v slabšem položaju kot osebe, katerih položaj ureja 97. člen ZPIZ-1 (zaposlovanje brezposelnih delovnih invalidov), tj. oseb, ki v času nastanka invalidnosti niso obvezno zavarovane, torej ne plačujejo prispevkov za obvezno zavarovanje, so pa prijavljene pri Zavodu za zaposlovanje. Iz­podbijana določba naj bi kršila 14., 22., 34. in še zlasti 50. člen ter prvi odstavek 52. člena Ustave.

Državni zbor Republike Slovenije v odgovoru na zah­tevo drugega predlagatelja navaja, da izpodbijani določbi ni mogoče očitati neskladja z Ustavo. Prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje naj bi bila fakultativna, vanj se osebe, določene v 34. členu ZPIZ-1, vključijo, če se tako odločijo. Pri tem naj bi plačevale prispevke od polovične zavarovalne osno­ve (sedmi odstavek 209. člena ZPIZ-1). Državni zbor navaja, da sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja temelji tudi na načelu obveznega zavarovanja za vse, ki sklenejo de­lovno razmerje ali začnejo opravljati podjetniško, samostojno ali drugo dejavnost. To načelo naj bi imelo podlago v 50. členu Ustave, ki določa, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pokojnino, država pa mora urediti obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbeti za njihov razvoj. Možnost prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje naj bi omogočala osebam, ki zaradi različnih razlogov niso obvezno zavarovane, da se vanj vključijo na drugačen način. Vse pravice iz invalidskega zavarovanja naj bi uživali le zavaro­vanci, ki so v delovnem razmerju (13. in 14. člen ZPIZ-1), poleg njih pa še brezposelni zavarovanci (22. člen ZPIZ-1). Ob tem Državni zbor poudarja, da so tudi med osebami, ki so obvezno zavarovane po samem zakonu, osebe, ki ne morejo uveljaviti vseh pravic iz invalidskega zavarovanja (samozaposleni in kmetje - 15. in 16. člen v zvezi s tretjim odstavkom 66. člena ZPIZ-1). Navaja, da izpodbijana določba veže pridobitev pra­vice iz invalidskega zavarovanja le na primere nastanka I. in II. kategorije invalidnosti, kar naj bi veljalo tudi za druge osebe (vajence, športnike idr.). Državni zbor meni, da s tem, ko je za posamezne kategorije zavarovancev pravice iz invalidskega zavarovanja omejil na primere I. in II. kategorije invalidnosti, ni kršil ustavnih določb, na katere se sklicuje predlagatelj, ampak je ravnal v okviru polja proste presoje. Stališče predlagatelja zakona (Vlade Republike Slovenije) z dne 23. 9. 1999 naj bi bilo, da je vsem zavarovancem nemogoče zagotoviti pravice za primer III. kategorije invalidnosti, pri čemer naj bi izhajal iz opredelitve te kategorije invalidnosti (sedaj zajete v drugem odstavku 60. člena ZPIZ-1). To stališče naj bi zakonodajalec v okviru sprejetja izpodbijane določbe potrdil. Meni še, da trditve o protiustavnosti ni mogoče utemeljiti s primerjavo izpodbijane določbe s 97. členom istega zakona, saj slednja določba sama po sebi ne daje pravic, kot jih zatrjuje predlagatelj, ampak dolo­ča dodaten pogoj prijave na Zavodu za zaposlovanje.

Mnenje o zahtevah je poslala tudi Vlada, o zahtevi dru­gega predlagatelja pa tudi Ministrstvo za delo, družino in social­ne zadeve. Navajata, da sta že dalj časa seznanjena z opisano problematiko. Že leta 2007 naj bi strokovna delovna skupina, ki jo je imenoval minister za delo, družino in socialne zadeve, pripravila delovni predlog sprememb predpisa o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je med drugim predvideval ureditev navedene problematike na način, da se zavarovancem iz dru­gega odstavka 66. člena ZPIZ-1 pod pogojem, da izpolnijo pogoj pretežnosti zavarovanja za širši obseg pravic, omogoči priznanje vseh pravic na podlagi ugotovljene II. ali III. kategorije invalidno­sti. Podobna ureditev je bila predlagana tudi v okviru Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, katerega uveljavitev je bila zavrnjena na zakonodajnem referendumu 5. 6. 2011.

Odgovor Državnega zbora je bil poslan drugemu pre­dlagatelju, ki nanj ni odgovoril.

Ustavno sodišče je zahtevi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.