TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke glede izpodbijane I., III. in IV. točke izreka sodbe se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče ni tisto, ki bi si moralo samo iskati navedbe iz pritožbe zoper prejšnjo sodbo, ki naj bi jih upoštevalo, saj takšnih pooblastil nima in jih ne more imeti, ker bi s tem prekršilo načelo kontradiktornosti v postopku, saj nasprotna stranka, ki ima pravico do odgovora na pritožbo, ne more vedeti, katere pritožbene navedbe bo pritožbeno sodišče upoštevalo in se glede njih ne more izjasniti. Prav zato mora pritožba biti konkretizirana, s čimer se omogoči nasprotni stranki konkretno izjasnitev o pritožbenih navedbah, pritožbeno sodišče pa nato odloča o konkretnih izjavah strank v postopku. Zgolj pavšalne pritožbene navedbe, kar sklicevanje na pritožbo, o kateri je že bilo odločeno, so, ne morejo biti predmet odločanja pritožbenega sodišča. Drži, da pogodba, ki jo sklene „falsus procurator“, ne zavezuje neupravičeno zastopanega, če je ta ne odobri. Toda voljo za odobritev posla ni nujno, da je podana z izrecno izjavo zastopanega, temveč lahko to voljo zastopani izrazi s konkludentnim ravnanjem, tako da od nasprotne stranke zahteva, da izpolnitev po pogodbi opravi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da do zaključka del tožena stranka ni nikoli izpostavljala, da je pogodba ne zavezuje, ker jo je sklenila neupravičena oseba in ko je temu tako, potem je v takšni situaciji edino pravilen materialno pravni zaključek, da je gradbena pogodba bila odobrena s strani tožene stranke s konkludentnim ravnanjem in zato se šteje za sklenjeno in veljavno.