TFL Vsebine / TFLGlasnik

Podjetja se pri poslovanju srečujejo z vrsto težav, a vendarle je plačilna nedisciplina še vedno ena od rak ran slovenskega gospodarstva. Kljub dejstvu, da se o njej govori že leta in leta, zaznavamo, da podjetja in podjetniki pri sklepanju poslov oziroma izbiranju poslovnih partnerjev še vedno pogosto ponavljajo iste napake. V veliki želji po pridobitvi posla namreč ne preverjajo potencialnega poslovnega partnerja ter tako prevzemajo (pre)velika tveganja, da po končanem poslovnem sodelovanju ne bodo prejeli plačila za opravljeno delo ali storitev. Preventiva je vedno boljša in cenejša kot kurativa.

Ne glede na dejstvo, da podjetja oziroma podjetniki premajhen pomen pripisujejo previdnosti pri sklepanju poslov, nadalje ugotavljamo, da niti ukrepanja v primeru neplačila niso optimalna. Prva velika napaka, ki se pojavlja, je predolgo čakanje oziroma pasivnost upnika pri ukrepanju zoper dolžnika. Slednji pogosto z željo po zavlačevanju s plačilom izkoristijo vse mogoče manevre in izgovore, upniki pa jim, tudi v želji po ohranitvi nadaljnjega poslovnega sodelovanja, slepo verjamejo. Treba se je zavedati, da je podjetje živ subjekt, katerega poslovno in finančno stanje se iz dneva v dan spreminja. Podjetje oziroma podjetnik, ki ne poravna obveznosti v skladu z dogovorjeno ali določeno valuto, ima za to razlog, ki bi moral pri upniku nemudoma prižgati alarm. Na podlagi izkušenj lahko z gotovostjo zatrdim, da ima upnik, ki ukrepa hitro, veliko večjo možnost poplačila svoje terjatve.

Upniki, ki se odločijo ukrepati, pa to najpogosteje storijo po na videz najpreprostejši poti za izterjavo terjatev, tj. preko elektronske izvršbe na portalu e-sodstvo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Sistem upniku omogoča, da z nekaj kliki izpolni spletni formular predloga za izvršbo, pri čemer v večini samega pomena niti ne pozna. Ravno iz razloga nepoznavanja izvršilnega prava zaznavamo, da upniki po vložitvi t. i. predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine – navadno fakture, kljub neplačilu s strani dolžnika, hitro obupajo in aktivno ne nadaljujejo izvršilnega postopka. To problematiko bom podrobneje predstavil v nadaljevanju.

Upniki bodisi iz razloga nepoznavanja izvršilnega prava bodisi iz razloga časovne stiske po večini aktivno ne vodijo izvršilnih postopkov. Na podlagi upnikove vložitve predloga za izvršbo sodišče izda sklep o izvršbi, na katerega dolžnik lahko poda ugovor. V primeru ugovora dolžnika sodišče izda sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in stranke napoti v pravdni postopek. V tem primeru je nujna pazljivost, saj so roki, ki jih naloži sodišče upniku, prekluzivni, kar pomeni, da določenega procesnega dejanja po poteku roka ne bo več mogoče opraviti. Vsekakor svetujem, da si upniki v tovrstnih primerih poiščejo strokovno pravno pomoč.

Če dolžnik ne poda ugovora zoper sklep o izvršbi, postane ta pravnomočen in izvršljiv, sodišče pa izda o tem potrdilo. Pogosto upniki v elektronski izvršbi kot izvršilno sredstvo predlagajo zgolj rubež in prenos sredstev dolžnika, ki jih ima ta pri organizacijah, pooblaščenih za plačilni promet (bankah). Če je dolžnik likviden in ima zadostna sredstva na transakcijskem računu za poplačilo dolga, upnik izterja svojo terjatev brez dodatnega truda.

V praksi se pogosto pojavijo težave, ko dolžniki na transakcijskem računu nimajo zadostnih sredstev za poplačilo terjatve upnika oziroma imajo transakcijski račun že predhodno blokiran. Če banka, kjer ima dolžnik odprt transakcijski račun, prejme sklep o izvršbi, in na dolžnikovem računu ni rubljivih sredstev, ali če dolžnik zaradi vezave s sredstvi na računu ne more razpolagati, obdrži organizacija za plačilni promet sklep v evidenci in opravi na njegovi podlagi poplačilo, ko rubljiva sredstva prispejo na račun, oziroma ko dolžnik dobi pravico z njimi razpolagati. Upniki se poplačujejo po vrstnem redu, kot banka prejme sklep o izvršbi, zaradi česar je tako pomembna sama hitrosti ukrepanja.

Rubež sredstev dolžnika na transakcijskem računu pa ni edino sredstvo izvršbe. Sodišče dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki jih upnik predlaga v predlogu za izvršbo. Za poplačilo denarne terjatve lahko sodišče na predlog upnika kot sredstvo izvršbe dovoli tudi prodajo premičnin, prodajo nepremičnin, prenos denarne terjatve, vnovčenje drugih premoženjskih oziroma materialnih pravic in nematerializiranih vrednostnih papirjev ter prodajo deleža družbenika. Poleg tega je lahko predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve tudi vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z Zakonom o izvršbi in zavarovanju izrecno izvzeta iz izvršbe oziroma če ni izvršba na njej z omenjenim zakonom omejena.

Glede na pojasnjeno poudarjam pomen tega, da se izvršilni postopek s strani upnika vodi aktivno, kar pomeni, da poizveduje po premoženju dolžnika ter poskuša poseči po različnih sredstvih in na čim več predmetov izvršbe. Upnik lahko poizvedbe naslavlja posamično na pristojne državne organe ali od sodišča zahteva, da mu predloži informativni seznam dolžnikovega premoženja, ki vsebuje podatke o dolžnikovem premoženju iz sodišču elektronsko dosegljivih evidenc. Če upnik verjetno izkaže, da z že predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan in je že zahteval predložitev informativnega seznama, pa je dolžnik na predlog upnika ali po oceni sodišča dolžan kadarkoli med izvršilnim postopkom predložiti seznam o stanju vsega svojega premoženja, z dokazili o lastninski in drugih stvarnih pravicah na tem premoženju, in za svoje terjatve navesti dokazna sredstva. Seznam se vroči upniku, ki lahko v petnajstih dneh od vročitve še dodatno sodišču predlaga izvedbo naroka za ugotavljanje dolžnikovega premoženja. Sodišče razpiše narok, tudi če dolžnik ne predloži seznama premoženja v roku, ki mu ga določi. Na naroku sodišče zasliši dolžnika o dejstvih glede njegovega premoženja. Za pridobitev potrebnih podatkov o premoženju lahko sodišče na predlog upnika zasliši tudi druge osebe kot priče ali od drugih oseb in organov zahteva posredovanje podatkov. Če dolžnik ne pride na narok ali če na naroku oziroma v seznamu premoženja ne navede popolnih in resničnih podatkov o svojem premoženju, ga sodišče celo kaznuje z denarno kaznijo.

Za konec naj poudarim, da je upoštevanje napisanega pomembno tudi zaradi spretnosti dolžnikov pri skrivanju svojega premoženja. Hitro in učinkovito ukrepanje pa ni mogoče brez ustreznega strokovnega znanja. Problem lahko predstavlja preprosta elektronska vložitev predloga za izvršbo, česar se podjetja pogosto lotevajo sama oziroma to za njih opravljajo računovodski servisi. Samo po sebi to ni problematično, lahko pa daje zavajajoč vtis, da je izvršilni postopek povsem preprost in da ga lahko v celoti vodijo podjetja sama. Izvršilni postopek je razvejan in ponuja upnikom paleto možnosti za izterjavo terjatev. Dobro poznavanje vseh institutov Zakona o izvršbi in zavarovanju ter sposobnost hitrega ukrepanja sta pogosto nujna, če želimo doseči poplačilo. V nasprotnem primeru se lahko tudi prvotno preprosta elektronska vložitev predloga za izvršbo, pogosto pa tudi že pravnomočen in izvršljiv sklepa o izvršbi, izkažeta za povsem neučinkovita.