TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom dne 20. 1. 2013 in se do odločanja sodišča vanj ni vrnil, čeprav se je moral zavedati pomena samovoljne zapustitve azilnega doma.

Ker ZMZ v 56. členu ne omogoča ponovnega odprtja zadeve v primeru domnevnega umika oziroma v primeru pravnomočno zavržene prošnje, dovoljuje pa ponovno prošnjo v primeru ustavljenega postopka, je za pravilno obrazložitev v tej zadevi bistveno stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 476/2012, da si tožnik svojega položaja ne more izboljšati. Tudi če bi bilo njegovi pritožbi ugodeno in bi bila odločitev o zavrženju njegove prošnje odpravljena, ne bi bil njegov položaj spremenjen, saj bi bilo treba postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito ustaviti v skladu s 50. členom ZMZ. Za ustavitev postopka po 50. členu ZMZ je pristojna samo tožena stranka in ne sodišče; glede na besedilo 3. odstavka 50. člena ZMZ tožena stranka namreč to lahko stori pred izdajo prvostopenjskega akta in tudi po izdaji prvostopenjskega akta – če se prošnja šteje za umaknjeno. Določilo 3. odstavka 50. člena ZMZ je torej še vedno relevantno v obravnavanem primeru, kajti samo na zgoraj opisani način je mogoče uresničevati namen Procesne direktive (Direktiva Sveta 2005/85/ES), ki v primeru domneve o umiku prošnje zagotavlja prosilcu pravico do ponovnega odprtja zadeve.