TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornice obdolženega T.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Glede dovoljenosti pridobljenih podlag pritožbeno sodišče v zvezi z drugo odredbo opozarja, da se posameznikova zasebnost praviloma uresničuje v zaprtih prostorih, v pol odprtih in odprtih prostorih pa na način, da takšen posameznik s svojim videzom, obnašanjem ali drugimi ravnanji daje okolici jasno vedeti, da noče, da bi bila določena, na zunaj sicer zaznavna okoliščina v zvezi z njim razkrita.

Ali so bile pridobljene podlage vsebinsko, informativno popolne in pravilne, je dejansko vprašanje, pri katerem je uvodoma opozoriti, da so standardi pri odkrivanju kaznivih dejanj nižji od standardov, ko so ta dejanja kasneje dokazovana. To je nenazadnje zaradi predhodnosti odkrivanja in naknadnosti dokazovanja logično, kot je logično, da odkrivanja kaznivih dejanj z višje postavljenimi standardi dokazovanja kaznivih dejanj ni mogoče ocenjevati.

Proizvodnja kot zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je s tem izkazana, z namenom dajanja v promet pa po samem zakonskem opisu ni pogojena. Pogoj velja pri hrambi in drugih izvršitvenih oblikah tega kaznivega dejanja, medtem ko naj bodo pri proizvodnji manjših količin prepovedane droge po zgornji praksi upoštevane še druge okoliščine kot razloček (dikstinkcija) med proizvodnjo, zaradi katere bi utegnilo biti človekovo zdravje ogroženo in proizvodnjo, pri kateri je takšna možnost dejansko izključena.

Proizvodnjo prepovedane droge v obravnavanem primeru tako ni določal zgolj njen izvor v omenjenem blanketnem predpisu, ampak še objektivne in subjektivne okoliščine, ki združeno utemeljujejo ugotovitev o ravnanju z možno ogrozitvijo človekovega zdravja. Če je bil z dodatnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami zakonski opis "prebit", je bilo to kvečjemu storjeno v obdolženčevo korist, saj je bilo na ta način polje kaznivosti ravnanja zožano, navedene okoliščine pa so morale biti, kot vsi drugi znaki kaznivega dejanja, obdolžencu dokazani.

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ni sestavljeno kaznivo dejanje z dvema ali več objekti kazenskopravnega varstva, ampak tako imenovano enostavno kaznivo dejanje, storjeno zoper posamezni in hkrati edini objekt kazenskopravnega varstva. To je po že obrazloženem človekovo zdravje, medtem ko je nadaljevano kaznivo dejanje mogoče opredeliti v primeru več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj zoper premoženje in šele, ko so bila ta storjena iz predhodno ugotovljene in opisane koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov.