TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pritožniki so ugovarjali predvsem ugotovljenim razhajanjem v izjavah tožnikov, kot jih je ugotovila tožena stranka. Ta razhajanja je tudi sodišče prve stopnje štelo za relevantna za odločitev. Na glavni obravnavi jih je preverilo in ugotovilo, da so se potrdile ugotovitve tožene stranke glede teh razhajanj. Na obravnavi pa je bil navzoč tudi pooblaščenec tožnikov in je torej imel možnost postaviti vprašanja v smeri pojasnitve posameznih razhajanj.

Sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna, pri tem pa ni dolžno posebej odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke in tudi ni nujno, da je odgovor sodišča na navedbo stranke vedno izrecen, ampak zadostuje, da smiselno izhaja iz obrazložitve. V obravnavanem primeru se je sodišče v 35. do 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do ključnih tožbenih navedb, nanje obrazloženo odgovorilo, pojasnilo, da na tožbene navedbe ne bo odgovarjalo izrecno posamično od stavka do stavka, kot jih dobesedno vsebuje tožba, iz obrazložitve pa je razvidno, da se je sodišče z vsemi argumenti stranke seznanilo in jih obravnavalo.

Tudi na podlagi zaslišanja na glavni obravnavi je sodišče prve stopnje ugotovilo neskladnosti v izjavah, ki jih je med postopkom dajal prvi tožnik in neskladnosti v izjavah med postopkom druge tožnice ter medsebojne neskladnosti njunih izjav ter zaključilo, da se izjave o številnih okoliščinah medsebojno bistveno razlikujejo ali so si celo nasprotujoče in izključujoče.

Niso torej utemeljene pritožbene navedbe, da se ni ugotavljala skladnost konkretnih izjav, ampak da se je ugotovila le splošna (ne)verodostojnost oseb.