TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni:

- da se v I. točki izreka dosojeni znesek odškodnine zviša za 1.000,00 EUR (na 7.500,00 EUR),

- da glede odločitve o stroških postopka v II. točki izreka vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. V preostalem delu se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženca zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžan povrniti 24,49 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se v sodni praksi odmerja le v izjemnih primerih. Kljub temu, da za tak primer pri tožnici ne gre in bi bilo njeno psihično stanje v okviru akutne stresne reakcije mogoče obravnavati v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ji je sodišče dosodilo odškodnino tudi po tej postavki.

Po drugem odstavku 214. člena ZPP ne zadošča, da stranka zgolj zanika dejstva brez navajanja razlogov, temveč se mora do trditev nasprotne stranke konkretizirano opredeliti. Tudi če se sklicuje, da ji določena dejstva niso poznana, mora navesti, na katera dejstva se njeno (ne)vedenje nanaša. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec telefon tožnice vrgel skozi okno, kar izhaja tudi iz izreka obsodilne sodbe, višini zahtevka v zvezi s premoženjsko škodo pa toženec ni nasprotoval, je imelo dovolj podlage za prisojo denarne odškodnine tudi za to postavko. Pri tem se sodišču ni bilo treba posebej ukvarjati z višino materialne škode, saj se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, to pa velja lahko tudi za višino nastale škode.