TFL Vsebine / Revija Odvetnik

Eden izmed najpogostejših vzrokov za nerazumno dolge civilne postopke po prejšnjem ZPP je bilo dejstvo, da sodišča v velikem številu primerov niso mogla vročiti pisanj strankam na pasivni strani. Nekateri toženci, še posebej pa dolžniki v izvršilnih postopkih so "umetnost izogibanja sodnim pošiljkam" pravzaprav razvili do skrajnosti. Na vsakem sodišču je bilo znanih določeno število takšnih "umetnikov", ki jim na načine, predpisane v starem ZPP, nikakor ni bilo mogoče vročiti sodne pošiljke. Pripravljalci novega ZPP so sicer obljubljali nove rešitve, vendar je ZPP tako zamujal1, da so nekatera sodišča pritegnila privatne vročevalske agencije, detektivske agencije, študente ... ipd. Tako je bilo sicer (uspešno) opravljenih več vročitev, vendar tak način vročanja ni imel podlage v zakonu2. V 133. členu prejšnjega ZPP je bilo namreč določeno, da se pisanja vročajo po pošti, po določenem delavcu sodišča, pristojnem občinskem organu ali kar pri sodišču. Drug problem takega načina vročanja so bili stroški, nastali z vročitvijo. Če so sodišča naložila stranki plačilo predujma, za to pravzaprav niso imela zakonske podlage, če pa tega niso storila, je ostal račun največkrat neplačan. Poleg tega so se nekatera sodišča držala črke zakona in na takšno "neformalno" vročanje niso pristajala.

Regulation of handing-over under the new Law on Civil Proceedings - fiction of handing