TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-464/2015/9 (1312-12) z dne 17. 2. 2017 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Samo dejstvo, da prosilec na standardno pravno vprašanje, ali je bil preganjan iz katerega koli razloga iz 1. odstavka 27. člena ZMZ1-1, ni odgovoril prepričljivo, na katero podlago se opira njegov zahtevek, ne more biti pomembno z vidika pravilne subsumpcije relevantnih dejstev na zakonski dejanski stan.

Sodišče ne vidi podlage, da bi odstopilo od stališča ESČP še iz leta 2013, ki temelji na informacijah o stanju v Kabulu, da ni pričakovati, da bi talibani bili sposobni ali motivirani, da bi v Kabulu iskali in izsledili osebo in se ji maščevali, če gre za "politično" neizpostavljeno osebo, ki naj bi imela dalj časa nazaj določene kontakte s talibani.

Iz sodnih odločb ESČP iz zadnjega obdobja izhaja, da glede na informacije, ki so bile tekom konkretnih postopkov predložene ESČP, v splošna varnostna situacija ni takšna, da bi bil posameznik podvržen prevelikemu tveganju z vidika 3. člena EKČP zgolj na podlagi dejstva, da bi bil vrnjen v Afganistan oziroma v Kabul, in da bi v zvezi s tem ESČP moralo odstopiti od stališča v zadevi H. and B. v. the United Kingdom.

V dveh odločitvah o nesprejemu pritožb na ESČP z dne 11. 7. 2017, kjer se je ESČP še vedno oprlo na sodbo v zadevi H. and B. v. the Netherlands je na primer ESČP na podlagi poročila EASO iz meseca novembra 2016 ugotovilo, da je število oboroženih spopadov, civilnih žrtev in osredotočenih napadov na izpostavljene skupine v Kabulu v letu 2016 v primerjavi z letom 2015 naraslo. Vendar pa to ni zadosten indikator za ugotovitev obstoja stopnje nediskriminatornega nasilja, ki bi opravičevala podelitev subsidiarne zaščite. Potrebno je upoštevati tudi druge kriterije in indikatorje v zvezi z varnostno situacijo in kakovostjo notranje zaščite (v smislu socialno-ekonomskega preživetja) notranje razseljenih oseb po pravu EU.

Tožena stranka poleg tega, da neupravičeno ni upoštevala aktualnih poročil o stanju v Afganistanu in Kabulu, ki jih je predložil tožnik pred izdajo odločbe, neupravičeno ni upoštevala, da tožnik v preteklosti v Kabulu ni živel, razen, ko se je en mesec skrival, potem ko je pobegnil iz Kunduza, da ga v Afganistanu že 7 let ni bilo, razen takrat, ko je bil zaradi nezakonitega bivanja vrnjen v Afganistan, a ni živel v Kabulu; iz podatkov v spisu tudi ne izhaja, da bi tožnik imel kakšnega člana razširjene družine ali sorodnika v Kabulu, med strankama pa ni sporno, da ima tožnik pet let osnovne šole, kar kaže na manjše možnosti preživetja. Ko je bil pred sedmimi leti zadnjič v Kabulu, se je zgolj skrival po hotelih in pri omenjenem prijatelju, vendar so bile varnostne razmere takrat v Kabulu boljše, kot v času odločanja tožene stranke. Tožeča stranka to utemeljeno navaja v tožbi. Poleg tega tožena stranka ni upoštevala, da je tožnik pripadnik manjšine v Afganistanu, ker je Tadjik, kar pomeni, da je njegov položaj glede socialnega prilagajanja slabši od večine.