STA novice / Tožilstvo skrbi spreminjanje sodne prakse vrhovnega sodišča

Vrhovno sodišče je namreč zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo tožilstvo v zadevi farmacevtka. S tem je pritrdilo odločitvam rednih sodišč, da zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića ne bo uvedena sodna preiskava zaradi sumov kaznivega dejanja jemanja podkupnine, ker zbrani dokazi, ki so še ostali v spisu po izločitvi dokazov, zbranih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ne utemeljujejo suma, da je Janković storil očitano kaznivo dejanje.

V odločitvi je vrhovno sodišče pritrdilo mnenju rednih sodišč, da je treba dokaze, ki jih je policija zbrala s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, izločiti iz spisa, ker je tožilstvo pregon zoper Jankovića začelo več kot dve leti potem, ko so bili izvedeni prikriti preiskovalni ukrepi.

Na tožilstvu so do zdaj vseskozi vztrajali, da niso zamudili roka, ker da zakon posebnega roka ne določa, omenjeni dveletni rok pa da je zgolj instrukcijski. Slednje generalni državni tožilec Drago Šketa poudarja tudi v odzivu na odločitev vrhovnega sodišča, v katerem sicer izraža zaskrbljenost predvsem za delo tistih tožilcev, ki se ukvarjajo z najtežjimi primeru.

Kot je zapisal, je vrhovno sodišče s svojo odločitvijo povzročilo spremembo prej ustaljene sodne prakse, po kateri se prikriti preiskovalni ukrepi po preteku dveh let niso izločali. "Če se sodna praksa preko vrhovnega ali ustavnega sodišča spreminja prav v zvezi z zadevami, pri katerih so v postopku določene osebe, v zvezi s katerimi je delu javnosti velik interes, da niso ali da so v kazenskem postopku, to sproža vprašanja o upoštevanju načela enakosti pred zakonom in enakopravnosti v kazenskem postopku kot ustavnem načelu," je zapisal.

Še bolj kot za primer farmacevtka se mu zdi odločitev pomembna za starejše zadeve, na primer za tiste, ko bi se "ugotovilo, da je rok za izločitev in uničenje dokazov že potekel, pa storilci morda že prestajajo kazen", in za obsežnejše zadeve, "pri katerih tožilci nimajo niti objektivne možnosti, da bi vložili kakšen tožilski akt že po dveh letih". "Tudi v prihodnje bi se tožilstva lahko srečala z umori, celo terorizmom, pri katerih se država ne more že po dveh letih odpovedati pregonu," je zapisal.

Na državnem tožilstvu zaradi tega po navedbah Škete proučujejo možnost, ki jo ima generalni državni tožilec, da lahko v primerih, ko se v zadevi, ki jo obravnava tožilstvo, postavi vprašanje ustavnosti, začne postopek za oceno ustavnosti predpisa. "V primeru vložitve tega pravnega sredstva bomo upoštevali tudi primerjalnopravni vidik, da podobne ureditve ne pozna nobena država, članica EU," je zapisal.

Šketa sicer v odločitvi vrhovnega sodišča vidi tudi nekaj pozitivnih stvari. Med drugim po bo njegovem sodno prakso olajšalo stališče vrhovnega sodišča, da se dvoletni rok za izločitev dokazov, "šteje od konca izvajanja zadnjega ukrepa in je zato odločbo sodišča možno razlagati le na način, da prej odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi po preteku dveh let ne morejo vplivati tudi na izločitev pozneje odrejenih ukrepov, od katerih nekateri lahko trajajo celo tri leta, torej dalj časa kot traja rok za izločitev".