STA novice / Rok za predlaganje prestajanja kazni s hišnim zaporom v neskladju z ustavo

Po soglasni oceni ustavnih sodnikov je bila pritožniku s sodbami vrhovnega, višjega in okrajnega sodišča, ki so upoštevale razveljavljeni drugi odstavek 129.a člena zakona o kazenskem postopku kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta.

Pritožnik je po izdani sodbi na Okrajno sodišče v Ljubljani naslovil predlog za nadomestitev kazni treh mesecev zapora s hišnim zaporom, a ga je sodišče zavrnilo kot prepoznega. Med prestajanjem trimesečne zaporne kazni so mu odkrili limfnega raka. Zdravljenje bolezni je zahtevalo prekinitve prestajanja kazni, zato se je izvršitev trimesečne zaporne kazni podaljšala za več kot dve leti, v odločbi izpostavljajo ustavni sodniki.

V pritožbi pa pritožnik izpostavlja neenakost v rokih za predlaganje drugačnega načina prestajanja kazni, ko gre za predlog za zapor ob koncu tedna ali za hišni zapor.

Kot primer je navedel osebo, obsojeno na do tri leta kazni zapora, ki lahko doseže spremembo načina prestajanja kazni na zapor ob koncu tedna, če še naprej dela ali se izobražuje. Na ta račun lahko med tednom biva doma. Na drugi strani pritožnik daje primer osebe, obsojene na do devet mesecev zaporne kazni, ki je bolan, invalid ali ostarel in bi želel spremembo prestajanja kazni v hišni zapor. Prvi lahko prestajanje kazni le ob vikendih predlaga tudi ko že prestaja kazen zapora, drugi pa ima le 15-dnevni rok za to.

Ustavni sodniki v razveljavitveni odločbi ugotavljajo, da je omenjeno razlikovanje v rokih za vložitev predloga na izrecno voljo zakonodajalca nastalo šele z uveljavitvijo novele zakona o kazenskem postopku iz leta 2011, saj se je šele s to novelo prvič zakonsko omejilo vlaganje predlogov za hišni zapor. Izpostavili so še, da če se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno, mora za to obstajati nek razumen razlog.

Položaj predlagateljev nadomestne izvršitve zaporne kazni s hišnim zaporom je enak položaju predlagateljev zapora ob koncu tedna v tem, da je obojim na podlagi pravnomočne sodbe izrečena zaporna kazen, zakon pa jim daje možnost alternativnega, bolj humanega načina izvršitve te kazni, ki manj posega v osebno svobodo, so izpostavili ustavni sodniki.

Po oceni ustavnega sodišča bi bilo tako treba pri odločanju o hišnem zaporu zaradi nekaterih hujših in bolj nepredvidljivih okoliščin, kot je lahko tudi poslabšanje zdravja obsojenca, še bolj zagotoviti načelo enakega obravnavanja predlagateljev pred in med prestajanjem zaporne kazni.

Ustavni sodniki v odločbi med drugim izpostavljajo, da razveljavitev izpodbijane ureditve ni mogoča, ker bi z njo ustvarili novo protiustavno stanje. Če bi določbo razveljavili, bi namreč obsojenec lahko vložil predlog za hišni zapor zgolj še do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kar bi pomenilo še krajši rok, neenakost med predlagatelji pa bi bila še večja. Zato je ustavno sodišče sprejelo zgolj ugotovitveno odločbo in zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku enega leta.

Dokler DZ ne bo sprejel drugačne ureditve, pa bo po odločitvi ustavnih sodnikov obsojenec nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom lahko predlagal kadar koli do konca prestajanja izrečene kazni.