STA novice / Na spletnem seminarju o pravnih in zdravstvenih dilemah v času epidemije

Kot je povedal direktor Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Maribor Vojko Flis, bi tako zakon o nalezljivih boleznih moral pokrivati obdobje med fazo povečane pozornosti in razglasitvijo epidemije, zdaj pa so se zdravnike tri mesece pustili "gole in bose".

Spomnil je, da je epidemija v prvem valu bila uradno in pravno preklicana 31. maja, število bolnikov je zatem naraščalo in v bolnišnicah so jih morali zdraviti. Pri tem je zakonska podlaga, ko govorimo o omejevanju pravic, po njegovem povezana tudi s številnimi drugimi zakoni - od zakona o delovnih razmerjih do zakona o javnem naročanju.

"V času epidemije smo stvari lahko naročali takoj, potem pa je prišlo trimesečno obdobje, ko smo se morali spet držati vseh zakonskih določil, dobavitelji pa so čakali na zaključke javnih naročil," je dejal Flis. Dodal je, da tudi v takšnih obdobjih potrebujejo orodja, da lahko delajo zelo hitro.

Po njegovem mnenju zdaj vsi zelo hitijo z reševanjem razmer, a že iz zgodovine se kaže, da z nastopom faze okrevanja politika pozabi na vse. Takrat po njegovem spet ne bo dovolj laboratorijev za dovolj veliko število testiranj, spet ne bo ustreznih prostorov za kužne bolnike. Spomni se že epidemije črnih koz v prejšnji državi, pa vse odtlej stavba infekcijskega oddelka, najstarejša med vsemi v UKC Maribor, še vedno ni bila obnovljena.

V takšnih razmerah se po njegovem podre sorazmerna obravnava pacientov in se organizirajo tako kot zmorejo. To ne pomeni, da popuščajo in da zdravijo malomarno, a so pri tem prizadeti bolniki, ki bi morali biti zdravljeni, pa zaradi pomanjkanja različnih stvari ne pridejo na vrsto. To se nam zdaj v Sloveniji dogaja, je povedal prvi mož UKC Maribor.

Po njegovem je zato bistveno spremeniti zakon o pacientovih pravicah, saj pri sedanji različici stroke niso preveč poslušali. "Epidemijo bomo premagali, o tem ni nobenega dvoma. Upam pa le, da ko bomo prišli tako daleč, da ne bomo pozabili vsega in da bomo znali spremeniti tudi nekatere zakonske določbe," je dejal Flis. Ob tem je dodal, da si v medicini želijo tudi izboljšanje infrastrukture in področja kadrov.

Z njim se je strinjala tudi dekanica mariborske pravne fakultete Vesna Rijavec, ki je menila, da so sedanje razmere velik opomin, po katerem morajo različne stroke skupaj poskrbeti za to, da na tem področju kaj premaknejo.

"Na koncu je pomembno samo zdravje. Človeško življenje je tako krhko in kaj nam pomagajo vse dobrine, če nismo gojili pravih stvari. Družba zelo trpi in je zelo ranjena zaradi vseh omejitev, zato je treba iskati nove rešitve. Zlasti politika bi morala prisluhniti in podpreti prave predloge stroke," je poudarila Rijavčeva.

Po besedah odvetnika Urbana Vrtačnika, sicer strokovnjaka za medicinsko pravo, je za zagotavljanje javnega zdravja ob upoštevanju ustavnih pravic mogoče in tudi potrebno omejiti nekatere pravice, ki se nanašajo na pravico do zdravstvenega varstva. Logično je namreč po njegovem, da je te pravice potrebno najprej zagotoviti tistim, ki so bolj ogroženi.

"Kljub temu pa sem trdno prepričan, da je način uresničevanja človekovih pravic in omejitve pravice do zdravstvenega varstva mogoče predpisati samo z zakonom, s podzakonskim predpisom pa morda le v primeru, ko bi obstajala tako ustrezna zakonska podlaga in jasno določena merila za podzakonsko normiranje, da niti potencialno izvršilna veja oblasti zakonske diskrecije ne bi mogla zlorabiti," je dejal Vrtačnik.