STA novice / Pogodba iz Nice pred 20 leti pripravila EU na veliko širitev

Pogodba, o kateri so dogovor dosegli na vrhu v Nici decembra 2000, je bila podpisana 26. februarja 2001, vejati pa je začela 1. februarja 2003. Nekatera od njenih pravil so se začela izvajati pozneje.

Uniji, ki je v času uveljavitve pogodbe iz Nice štela 15 držav, se je v največji širitvi leta 2004 pridružilo deset novih članic, med njimi Slovenija, leta 2007 pa sta vanjo vstopili še Bolgarija in Romunija.

Glavni namen pogodbe, ki je spremenila pogodbo o Evropski uniji (PEU) in pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES), je bil narediti evropske institucije bolj legitimne in učinkovitejše ob skoraj podvojenem številu članic. Odtlej se je povezavi leta 2013 pridružila Hrvaška, Združeno kraljestvo pa jo je pred natanko tremi leti, 1. februarja 2020, zapustilo.

Pogodba iz Nice je med drugim opredelila zastopstvo novink v vseh institucijah EU.

V Evropski komisiji, kjer so velike članice - Francija, Italija, Nemčija, Španija in Združeno kraljestvo - pred tem imele po dva evropska komisarja, ostale države pa po enega, je število članov omejila na največ 27. Predsednik komisije pa je s to pogodbo dobil večja pooblastila glede razporeditve ali reorganizacije pristojnosti med komisarji.

Pogodba je tudi na novo opredelila sistem glasovanja v Svetu EU. Med drugim je prerazporedila ponderiranje glasov, da je bolje odražalo število prebivalcev držav članic. Zaostrila je tudi pogoje za pridobitev kvalificirane večine, odločanje s to večino pa razširila na nova področja. Lizbonska pogodba je ta sistem zamenjala s preglednejšim in bolj demokratičnim sistemom dvojne večine.

V skladu s pogodbo iz Nice se je spremenila tudi sestava Evropskega parlamenta, njegove pristojnosti pa so se povečale. Število evroposlancev je povečala na 732 v uniji s 27 članicami. Kasneje se je število poslanskih sedežev povečalo, po brexitu pa ima Evropski parlament 705 poslancev.

Postopek soodločanja oz. redni zakonodajni postopek je pogodba razširila na več področij, dodatno pa ga je potem razširila lizbonska pogodba, s katero je postal redni zakonodajni postopek.

Pogodba iz Nice je korenito reformirala tudi sodišče EU. Med drugim je razširila pristojnosti Sodišča prve stopnje, ki je zdaj Splošno sodišče.

Uvedla je tudi nova pravila glede okrepljenega sodelovanja, ki ga je razširila tudi na področje skupne zunanje in varnostne politike, pri čemer je bilo izključeno področje obrambe, kjer imajo članice pravico veta.

Pogodba iz Nice je tudi spremenila PEU tako, da upošteva razvoj skupne varnostne in obrambne politike. V 7. člen pogodbe o EU pa je poleg možnosti sankcioniranja države EU za kršitve temeljnih pravic s strani države članice, ki jo je uvedla amsterdamska pogodba, dodala preventivni mehanizem.