STA novice / Zagovornik načela enakosti za nediskriminatoren zakon o invalidskih organizacijah

Zakon o invalidskih organizacijah ne upošteva, kdo vse so ljudje z invalidnostmi in katere vse so njihove organizacije, kot to ureja konvencija o pravicah invalidov, navaja Zagovornik. Po njegovem mnenju je treba prenoviti dozdajšnji model sodelovanja in posvetovanj s strokovnimi združenji, državnimi organi, javnimi institucijami in drugimi javnostmi ter sprejeti ukrepe za preseganje pomanjkljivosti.

Nekatere številčne skupine ljudi z invalidnostmi v te procese doslej niti niso bile vključene niti niso mogle biti vključene, ugotavlja. Financiranje teh dejavnosti mora po njegovih navedbah slediti načelu enakih izhodiščnih možnosti.

Po Zagovornikovih ugotovitvah osnutek sprememb zakona, ki ga je pripravilo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, predlaga le spremembo položaja nacionalnega sveta invalidskih organizacij, v katerega se lahko prostovoljno združujejo reprezentativne in druge invalidske organizacije.

Glavna naloga nacionalnega sveta je usklajevanje interesov s svojimi članicami in drugimi reprezentativnimi in invalidskimi organizacijami. Prav tako ima svet predstavniško vlogo v dialogu s strokovnimi združenji, državnimi organi, javnimi institucijami in drugimi javnostmi. Po osnutku pa bi spremljal še izvajanje mednarodne konvencije o pravicah invalidov in o tem poročal ministrstvu. Hkrati bi izvajal promocijo enakih možnosti, ki jih imajo ljudje z invalidnostmi. Za izvajanje nalog bi nacionalni svet prejel proračunska sredstva, ministrstvo pa bi potrjevalo letni plan njegovega dela.

Zagovornik je v priporočilih poudaril, da predlagani osnutek ne upošteva, da imajo invalidske organizacije in reprezentativne invalidske organizacije že zdaj ne glede na njihovo vključenost ali nevključenost v nacionalni svet pravico samostojno opravljati dejavnosti, ki naj bi jih po novem opravljal tudi nacionalni svet. Opravljanja teh njihovih nalog medtem predlog ne podpira. Podpira le delovanje nacionalnega sveta.

Po konvenciji imajo pravico opravljati te naloge tudi druge organizacije oseb z invalidnostmi, ki zaradi zakonskih omejitev ne morejo dobiti statusa invalidske organizacije, in organizacije civilne družbe. Zagovornik je zato v priporočilih izpostavil, da organizacijski in drugi vsebinski zakonski pogoji za priznanje statusa invalidske organizacije ne upoštevajo dovolj, kdo vse so ljudje z invalidnostmi in kaj invalidnost pomeni v skladu s konvencijo.

Zakonska merila po Zagovornikovih navedbah ovirajo ali preprečujejo, da bi invalidske organizacije ustanavljale ali se vanje vključevale določene osebe. To so ljudje, ki imajo invalidnosti dlje časa, vendar pa ne trajno, ljudje s psihosocialnimi invalidnostmi, denimo dolgotrajnejšimi težavami v duševnem zdravju ali z demenco, ljudje, ki so pod skrbništvom, in otroci. "Že zato je vprašljivo, ali je nacionalni svet glede na sistemsko ureditev sploh zmožen usklajevati interese vseh ljudi z invalidnostmi v državi," je navedel Zagovornik.

Poleg tega je opozoril, da bi bil tako učinek zakona spodbujati dejavnosti samo enega subjekta, ne pa vseh upravičencev. Predvideno potrjevanje letnega načrta dela nacionalnega sveta, kar bo po osnutku naloga ministrstva, pa vidi kot sistemsko tveganje za poseg v avtonomijo sveta in za potencialen konflikt interesov pri zagovarjanju pravic ljudi z invalidnostmi.

Zagovornik je ministrstvu zato priporočil, naj urejanje delovanja in financiranja vseh organizacij ljudi z invalidnostmi uskladi s konvencijo. Pri rešitvah za spodbujanje političnega dialoga, kar vključuje tudi ureditev financiranja, naj upošteva tudi načelo enakih izhodiščnih možnosti, so dodali pri Zagovorniku.