STA novice / Vrhovno sodišče zavrnilo tožbi dveh nekdanjih imetnikov obveznic NLB26

Glede pojasnilne dolžnosti je moralo sodišče odgovoriti na vprašanje, ali se je toženka oz. banka ob sklenitvi pogodbe leta 2010 zavedala oz. bi se kot strokovnjak morala zavedati, da bo v prihodnje zunaj stečaja mogoče izreči reorganizacijski ukrep prenehanja terjatve tretjih do banke, in bi o tem morala informirati tožnika. Sodišče je zavzelo stališče, da namen tozadevne evropske direktive ni bil harmonizacija področne zakonodaje držav članic, ampak vzpostavitev sistema vzajemnega priznavanja reorganizacijskih ukrepov.

"Direktiva državam članicam ni neposredno naložila sprejema spornega reorganizacijskega ukrepa zunaj stečaja, temveč je bila odločitev o (ne)sprejemu reorganizacijskih ukrepov za ponovno vzpostavitev kapitalske ustreznosti bank in določitev pogojev prepuščena nacionalnemu pravu posamezne države članice. Izrek izrednega ukrepa za toženko torej ni bil ne predvidljiv ne pričakovan," so zapisali na vrhovnem sodišču.

Vrhovno sodišče je zaključilo, da ob sklenitvi pogodb leta 2010 niso bile podane okoliščine, zaradi katerih bi banka morala in mogla predvideti možnost izreka ukrepa prenehanja podrejenih obveznic oz. spremembo slovenskih predpisov v letu 2013, ki bi izrek takšnega ukrepa omogočal. "S tem, ko je toženka tožnika seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnih primerih izpolnila svojo pojasnilno dolžnost," so navedli.

V eni zadevi se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem, ali je zakonitost oz. ustavnost odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti poslovne banke kot izdajateljice podrejenih obveznic. "Na vprašanje je odgovorilo negativno. Predpostavka odškodninske odgovornosti banke je njeno protipravno ravnanje, ki je neodvisno od zakonitosti oz. ustavnosti odločbe Banke Slovenije," so pojasnili.

Po naravi stvari je po mnenju sodišča treba odgovornost za morebitno škodo iskati pri Banki Slovenije, a poslovna banka je bila pri tem stranka upravnega postopka, v katerem je bila izdana sporna odločba, zato je imela skladno z zakonom o bančništvu pred njeno izdajo vsaj možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah. V konkretnem primeru je tožnik zoper banko naslovil le očitek, da ni vložila pravnega sredstva.

"Toženka bi bila lahko odškodninsko odgovorna samo, če bi med njeno opustitvijo in škodo, ki je tožniku nastala zaradi domnevne nezakonitosti odločbe, obstajala pravno relevantna vzročna zveza," so zapisali in dodali, da upravno sodišče ne bi moglo odpraviti sporne odločbe, temveč bi lahko le ugotovilo, da je ta nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep, kar pa ne bi vplivalo na učinke odločbe ali izrednega ukrepa. Tožnikov zahtevek ni utemeljen niti iz naslova neupravičene obogatitve. "Čeprav bi se izkazalo, da je sporna odločba neustavna in nezakonita, bi pravni temelj prenehanja podrejenih obveznic ostal v veljavi, saj je bil ukrep nepovraten," so dodali.